Predstavljamo vam 5 korakov, kako se najlažje soočiti z bolečimi spominiSmrt, ločitev, brezposelnost ali težave z zdravjem … spomini na stiske, ki smo jih prestali, nas lahko za vedno zaznamujejo in vplivajo na naš pogled na svet. Morda se sprašujemo, kako še naprej živeti z bolečimi spomini, ki nas nenehno preganjajo. Toda ključ do rešitve bomo našli ravno v tem vprašanju …
Preberite še:
5 razlogov, zakaj pustiti preteklost za seboj
Živeti z ali brez?
Zgrešeno bi bilo, če bi si predstavljali, da lahko živimo brez svojih spominov, svojih korenin in brazgotin. V nasprotju s splošnim prepričanjem človek ne more začeti znova. To je zgrešena predstava. Bog nam lahko pomaga, da obrnemo novo stran v življenju, nemogoče pa jo je iztrgati, ne glede na to, kako veliki in temni madeži jo zaznamujejo.
Preteklost je vedno z nami; ne moremo je ne upoštevati in ne moremo je izbrisati. To bi pomenilo, da se pretvarjamo, kako smo nekdo drug, le prazna lupina svojega lastnega jaza. Pobeg pred stvarnostjo, ki je ne moremo sprejeti, je pot, ki nas lahko pripelje do najrazličnejših temnih krajev, zasvojenosti ali celo samomora.
Preberite še:
Kaj storiti, ko nas v sedanjosti ovirajo rane iz preteklosti
Prav tako moramo razumeti, da je zanikanje zgolj utvara. Če preteklih stisk, ki jih poskušamo izbrisati iz spomina, ne bomo upoštevali, to ne pomeni, da bodo preprosto izginile. Nanje zgolj lepimo obliž, toda rane, ki so jih povzročile, se bodo še naprej gnojile. Vse skupaj je podobno temni družinski skrivnosti: ne glede na to, kako dobro je skrita, še naprej uspešno širi svoje strupene lovke.
To je druga napaka, življenje pod težo bolečih spominov, ki jim dopustimo, da prevzamejo naš razum in zatemnijo naš pogled v prihodnost. Ne glede na to, ali smo ravnodušno sprijaznjeni z usodo, na skrivaj ogorčeni, ali pa povsem potlačeni zaradi njihove teže, preprosto ne živimo več, temveč le še životarimo. Ali torej to pomeni, da moramo ostati ujetniki lastne preteklosti?
Preberite še:
Triki za ozdravljanje ran iz preteklosti
5 korakov v prihodnost
Dobra novica je, da to še ni konec zgodbe. Upanje nas vabi, naj naredimo nekaj korakov nasproti boljši prihodnosti:
- Prvi korak je dejanje vere: nismo sami! Kristus je z nami “vse dni do konca sveta” (Mat 28,20).
- Drugi korak je ponižno sprejetje stvarnosti.
- Tretji je odpuščanje. Namesto da občutimo zamero in zagrenjenost do oseb, ki so nam storile krivico (kar razmere le poslabša), si moramo prizadevati, da jim odpustimo in jih prepustimo Božjemu usmiljenju – kajti sami nismo nič boljši (1 Kr 19,4).
- Četrti korak je žrtev: žrtev trpljenje spremeni v ljubezen, nemoč pa v ustvarjalnost.
- Peti korak je, da nadaljujemo svoje življenje, si drznemo živeti in podoživljati; kajti nič in nihče na svetu nam ne more preprečiti, da bi občutili ljubezen.
Avtor prispevka je Alain Bandelier.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
V življenju se s starši prepiramo, ko jih ni več, pa bi jih radi vsaj za trenutek spet imeli ob sebi
Preberite še:
Moj pogled na leve in desne, bele in črne, verne in neverne
Preberite še:
5 napačnih stvari, ki velikokrat (pre)usmerjajo naše življenje
