Če si poiščemo pomoč, je to znak moči in priložnost, da postanemo, kar Bog za nas želi …Pred kratkim sem vstopil v trgovino, štel do deset, se dotaknil police in odšel. Večini bi se to zdelo nelogično in precej čudno. Zame pa je bil to pomemben dosežek. Sem namreč eden izmed mnogih, ki imajo obsesivno kompulzivno motnjo (OKM). Sem pa tudi kristjan, ki se trudi, da bi bil vsak dan bliže Jezusu Kristusu.
V pandemiji se je več ljudi kot navadno soočilo s precejšnjimi duševnimi izzivi, zato je zdaj primeren čas, da razmislimo o nekaterih napačnih predpostavkah vernih ljudi glede duševnega zdravja in psihoterapije. Nisem klinični zdravnik in tu ne ponujam nobenih diagnostičnih sredstev. Preprosto želim deliti svoje misli iz lastnih izkušenj – o tem, kako nekdo, ki želi slediti Jezusu, lahko krmari tudi v svetu duševne bolezni. Sam sem se srečal s tremi pogostimi zmotami.
Preberite še:
“Želela sem, da bi me imeli radi, da bi mi povedali, da sem dobra, da sem vredna”
“Ojoj, imam OKM!”
Ena izmed prvih stvari, ki jih je dobro vedeti, je, da gre pri duševni bolezni za cel spekter, ne toliko za gumb on/off. Morda ste že slišali koga reči, da ima vsakdo malce obsesivne kompulzivne motnje. Na neki način je to res, ker mnogi ljudje do neke mere izkušajo nelagodje ali zaskrbljenost, ko se soočajo z negotovostjo ali pomanjkanjem nadzora. Težava pa je, da takšna miselnost ne razlikuje med osebami, ki imajo motnjo, in osebami, ki le značilno odreagirajo na določene življenjske izkušnje.
Če imamo neprijetne misli ali celo kakšno čudno navado ali dve, to še ni prava duševna bolezen. Prava prelomnica je, ko te misli in občutki vplivajo na človekovo življenje in odnose. Morda se vam smetnjaki ali javna stranišča gnusijo in jih nočete uporabljati, ker ste obsedeni s čistočo. Če pa se znajdete v hudi stiski vedno, ko samo pomislite na to, da bi se dotaknili kljuke na vratih, gre pri vas morda za duševno bolezen.
Preberite še:
3 miti o zakonski terapiji, ki sem jih z veseljem razbila
“Ne potrebujem psihoterapevta, šel bom samo na pogovor k duhovniku”
Kristjani moramo vedeti, da je povsem v redu, če imamo psihoterapevta in duhovnega spremljevalca. Morda mislite, da ne potrebujete psihoterapevta, ker imate zanesljivega duhovnega spremljevalca. Čeprav drži, da se ti dve področji deloma prekrivata, sta različni.
Vaš duhovni spremljevalec – pa naj bo to duhovnik ali laik – vam lahko pomaga razlikovati, kaj od vas pričakuje Bog v določenem trenutku življenja, psihoterapevt pa vam bo pomagal poimenovati in odgovoriti na misli in čustva, ki vas ovirajo, da bi živeli polno in zdravo življenje. Pogosto med duhovnim spremljanjem pride na plano kaj, o čemer bi bilo potrebno spregovoriti na psihoterapiji. In obratno. Seveda sta duševno in duhovno zdravje povezana, a ne smemo misliti, da lahko eno nadomesti drugo.
Preberite še:
Kakšen je dober duhovni spremljevalec?
“Morda moram le več moliti”
Tretja težava je prepričanje, da je duševna bolezen le posledica tega, da je naša vera prešibka, ali da je celo kazen za greh. Nekateri mislijo, da lahko z molitvijo preženejo svojo duševno bolezen. Če občutijo tesnobo, menijo, da ne smejo zaupati Bogu kot ljubečemu Očetu. To je ena nevarnejših zmot ne le zato, ker si takšna oseba ne poišče potrebne pomoči, ampak tudi zato, ker ovira njeno duhovno rast.
Nekdo, ki ima telesno bolezen, nima prešibke vere; prav tako pa tudi duševna bolezen ni rezultat duhovne šibkosti. Če ste podobni meni in imate OKM ter ste religiozno skrupulozni, potem veste, da vam je Bog odpustil, a še vedno občutite neznosno tesnobo ob misli, da se grehov niste dobro spovedali. Takšna izkušnja zahteva psihološko in duhovno obravnavo.
Preberite še:
Tole vas bo popolnoma umirilo: glasovi iz narave iz najbolj skritih kotičkov sveta
Če jemljemo zdravila, se tega ne bi smeli sramovati ali se zato počutiti šibki. Prav tako, kot nam pomagajo zdravila za telesne bolezni, nam lahko pomagajo tudi zdravila za duševne bolezni.
Ne sme nas torej biti strah ali sram priznati, da imamo težave, in si poiskati pomoč. Psihoterapija in centri za duševno zdravje so dar od Boga. Pomagajo nam oskrbeti rane, ki jih pogosto lahko tako zlahka opazimo kot ureznino na roki ali zlomljeno nogo, in to ne glede na to, ali gre za začasno ali dolgotrajnejše stanje. Duševne bolezni so enako resnične. Jezusovi učenci lahko molimo za ponižnost in pogum, da bi poiskali pomoč, ki jo potrebujemo za polnejše življenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Ganljiva resnična zgodba ameriškega krščanskega rokerja kmalu na slovenskih platnih
Preberite še:
Kako je Agatha Christie prepričala svetega papeža Pavla VI.
Preberite še:
Kako se lotiti odkrivanja Slovenije: od skritih biserov do družinskih enodnevnih izletov
