Vero je vedno nosila v sebiSveta birma je zakrament, ki nas v veri potrdi in dopolni. Gre za zakrament, ki ga lahko prejmemo le enkrat in v verniku pusti neizbrisen pečat. Če smo odprti za delovanje Svetega Duha, lahko ta po nas dela velike reči.
Da je birma res zelo poseben zakrament, ki te izpopolni nam pove Anita Pirnat, ki je k birmi pristopila na letošnji binkoštni praznik. Za ta korak se je odločila pri svojih 32 letih.
Njena zgodba je zgodba o tem, kako nas Jezus vedno kliče k sebi.
Preberite še:
Kako sta si podobna veter in Sveti Duh?
Verouk in šmarnice obiskovala na skrivaj
Do svojega prvega razreda je Anita živela v Ljubljani, kjer sta bila z bratom krščena in sta obiskovala verouk. Zaradi neprijetnih izkušenj z tamkajšnjim župnikom pa se je njun oče odločil, da verouka ne bosta več obiskovala.
Nato so se preselili na Dolenjsko, kjer je Anita do četrtega razreda kar sama, torej na skrivaj, obiskovala verouk s svojimi vrstniki in hodila k šmarnicam, saj ji je bilo tam vedno zelo zanimivo.
Preberite še:
Kako je Bog podoben sestavljanki. In birma vozniškemu izpitu.
Čeprav je pozneje to opustila je vero vedno nosila v sebi in to kljub temu, da nihče okoli nje temu ni bil naklonjen. Z leti pa je bila vedno bolj močna želja tudi po tem, da bi prejela zakrament svete birme. Ta želja se je uresničila kmalu po krstu njenega sina.
“Takrat sem vprašala našega župnika, ali je kakšna možnost, da naredim birmanski tečaj. O vsem skupaj sva se pogovorila, se dogovorila za priprave.”
Na pripravah sta z župnikom v Trebnjem Jožetom Pibernikom največ časa posvetila Svetemu pismu.
“Sveto pismo sem brala doma, nato pa sva z župnikom skupaj delala obnove. Najprej sem povedala, kako jaz vidim določen odlomek, nato mi ga je pojasnil še on. Njegova podpora in usmerjanje sta mi zelo veliko pomenila. Res sem uživala v teh pogovorih in mi danes zelo manjkajo. Zelo mi je bilo všeč to, da mi je Sveto pismo predstavil na preprost oziroma meni razumljiv način. Tako, življenjsko,” pojasni Anita in doda, da je domačemu župniku hvaležna, da ji je prisluhnil in uresničil njeno željo, da prejme zakrament.
Preberite še:
Sestra Tončka in njen čudež na Brezjah
Korak, za katerega nikoli ni prepozno
Ob tem je poudarila, da za ta korak v življenju nikoli ni prepozno. Še več. Prepričana je, da je morda prav zato, ker je zakrament prejela pozneje, vse skupaj še toliko bolj doživela, kot bi, če bi se to zgodilo, ko je bila najstnica.
Ves dan je bil nekaj posebnega in še danes težko verjame, da se je to, kar si je tako dolgo želela, tudi zares zgodilo. “To je bilo res nekaj posebnega. Ena taka posebna birma. Prisotna je bila evforija in številna čustva. To je nekaj, kar mora vsak sam doživeti in začutiti.”
Mali čudež življenja, ki je vero še okrepil
Na Anitino vero pa je vplival še en zelo pomemben dogodek v njenem življenju, ki je bil tudi ključen, da je prejela zakrament svete birme.
S partnerjem sta si namreč že zelo dolgo želela otroka in kazalo je na to, da bosta morala poizkusiti z umetno oploditvijo. Takrat sta se odločila, da se odpravita k sveti maši na Brezje in še tam prosita za tisto, kar sta si najbolj želela. Da bi se družina vendarle povečala. In bila sta uslišana. Danes sta tako ponosna starša malemu fantku, ki bo kmalu dopolnil eno leto.
To je bil zelo poseben trenutek v Anitinem življenju, ko je doživela moč molitve, na katero ljudje hitro radi pozabimo. Hkrati pa je bil to tudi trenutek, ko se je njena vera še poglobila in jo spodbudila, da s prejemom zakramenta svete birme zapolni tisto praznino, ki je še bila v njej.
Preberite še:
Iskala je resnico in srečo. Ni pričakovala, da bo s tem našla tudi Boga
Preberite še:
Aleš Čerin po hudi preizkušnji: “Dana mi je bila milost, da Bogu nisem nič očital”
Preberite še:
Sveti Duh vendar ve, kaj dela. Tudi če me pošilja v kaos
