“Ne potrebujem dragih stvari, le občutek za lepo in obvezen nasmeh na obrazu”

Ženska ženski – žena, mama in učiteljica Klara Zidanšek OtrinKlara je mama štirih otrok, ki si ne predstavlja življenja brez (na)smeha, veselja, tišine in sonca pa tudi ne brez najstniškega nagajanja, nenehnega prepevanja in igranja na inštrumente v njihovi hiši.

Po poklicu je učiteljica in, kot pravi, ta poklic opravlja s srcem, zato je bilo obdobje karantene zanjo tudi zelo naporno. Zelo rada si vzame čas za branje, predvsem zdaj, ko so otroci že veliki. Pred tem je imela toliko dela, da se ji je zdel skoraj greh, da bi si vzela čas za to. “Danes je to zame skoraj kot kruh. Čas, ko vstopim v druge svetove, ko me zaposlujejo misli, dogodki in doživljanja drugih. Brati dobre knjige je res bogastvo in dobro izkoriščen čas,” pravi. Poleg branja pa si rada čas vzame tudi za sprehod, tek, šivanje in kaligrafijo.

Preberite še:
Poskusite ta zabavni načrt, kako otroke v letošnjem poletju navdušiti nad branjem

Sicer pa Klara skupaj z možem vodi tudi Šolo za zakon in mlajšo zakonsko skupino, eno pa obiskujeta tudi sama. “Z leti sva se, ko sva gradila najin zakon, znašla kot voditelja šole za zakon, kjer mladim na način, ki je njim blizu, spregovoriva o poti, ki sva jo že prehodila, hkrati pa je to način učenja pogovarjanja, ki je za zakon bistven,” je prepričana.

Je tudi članica ŽPS, ureja župnijski list in sodeluje pri družinskem pevskem zboru. Dejavnosti je, ko jih seštejemo, res zelo veliko, a Klara pravi, da na koncu od vsega skupaj vedno več dobi, kot pa da.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Do nedavnega sem mislila, da ne obstaja, ker rada malo dlje spim in jutranjo rutino opravim zelo na hitro. Potem pa se je zgodila korona, ki je s sabo prinesla obilo lepega vremena, kar je bil pravi blagoslov v tistih dneh. Nekajkrat sem zjutraj vstala pred vsemi, si skuhala kavo, jo v miru v jutranjem soncu popila na terasi in izročila dan v Božje roke. Tako začet dan res ne more biti slab, pa čeprav gre kaj narobe.

Preberite še:
“Kot učiteljica takoj opazim, pri katerem otroku so starši na moji strani in pri katerem ne”

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Ker se pogosto zbujam nenaspana, se najprej pogledam v frizuro, da imam razlog za smeh. 😊 Potem pa takoj sledi: “Ojoj, danes spet malo več korektorja za podočnjake!” Sicer pa se vsako jutro zbudim v hvaležnosti za še en nov dan, ki je pred mano/nami.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Rada sem urejena, taka sem si všeč in všeč tudi možu. Vesela sem, kadar to opazi in me pohvali. Za to ne potrebujem dragih stvari, le občutek za lepo in obvezen nasmeh na obrazu.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… iz dneva v dan spoznavam svoje zmožnosti, do katerih me pripeljejo otroci. Ker me otroci spravljajo v smeh (pa tudi v solze), ker je brez otrok dom (skoraj) prazen, ker skupaj z njimi uživam v njihovih dosežkih in se smejem njihovim domislicam, ki jih ni malo. Ker je večerno crkljanje z njimi na najini postelji že skoraj del družinske večerne molitve, ker me pogreje objem in poljub najstnika, ki je za glavo višji od mene, ker sem včasih spet lahko otrok in najstnica …

Preberite še:
8 nasvetov za dober pogovor z najstnikom

5. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Tega časa si vzameva kar precej. Veliko sva skupaj, ker sva to rada. Skoraj vsak dan greva na sprehod ali teč, se kar naprej pogovarjava oziroma me Blaž več(krat) posluša kot jaz njega. Toliko mu imam povedati! Veliko nama pomenijo skupne dejavnosti, zdaj mi je kupil še kolo, da bi skupaj kolesarila – jaz pa še vedno raje tečem.

Vsako leto si tudi en vikend vzameva samo zase; to zadnja leta otroci že komaj čakajo, da mačk končno ni doma. 😊 Obiskujeva zakonsko skupino, ki je prava oaza sredi meseca, še eno vodiva, prav tako šolo za zakon. Opazim, da se ob tem tudi otroci učijo odnosa med možem in ženo, in ko me še vedno kdaj po otroško vprašajo, koga od otrok imam najraje, rečem, da očija. 😊 Zelo rada sem mamica, a še prej žena.

Preberite še:
Tako učiteljica vsako jutro domiselno pozdravi svoje učence

6. Ste učiteljica. Kako ste preživljali in se spopadali z obdobjem karantene zaradi epidemije? Katero je bilo glavno spoznanje, do katerega ste prišli v tem času, ko ste bili tako učitelji kot učenci postavljeni pred velik izziv?
Če sem iskrena, je bilo težko. Tako v službi kot moji otroci smo začeli že prvi teden. Mislim, da sem imela od vseh sama največ težav. Kar nekaj časa je trajalo, skoraj do prvomajskih počitnic, da sem ujela tempo. Dobesedno od jutra do večera sem pisala priprave, sodelovala na videokonferencah z učenci in posebej spremljala učence z različnimi težavami, odgovarjala na njihova poslana sporočila, popravljala spise, naloge, se dogovarjala s kolegicami iz aktiva, pomagala svojim otrokom, jih spodbujala in hkrati opravljala gospodinjska opravila.

Zavestno sem se v nekem trenutku ustavila in rekla, da tako ne morem več. Vesela sem bila okrožnice, ki je tako učence kot učitelje malo razbremenila, in sem se tudi sama malo umirila. Je bilo pa na koncu vedno več otrok, ki so jim moči začele pojemati in jih je bilo treba močno spodbujati. Tako je moje dnevno delo postalo tudi klicanje učencev domov, skupno delanje nalog kar po telefonu in spodbujanje, naj vendarle pošljejo nalogo učitelju. Vsekakor sem z velikim veseljem in pričakovanjem šla v šolo “v živo”. Počutila sem se kot 1. septembra, pa čeprav z masko in še kakšno dodatno omejitvijo.

Tudi zato me razžalostijo kritike na račun učiteljev, da si v času korone ne zaslužimo plač, ker so naše delo prevzeli starši, da smo poleti dva meseca doma in s službo končamo vsak dan ob enih. Kdor je s srcem učitelj, ve, da je to daleč od resnice.

Kljub vsemu smo se doma ogromno smejali, glavni vir različnih šal je bil moj mož, igrali različne igre, vsak večer sva šli s hčerjo teč, da sva si zravnali hrbtenico od sedenja. Mlajši trije so si z bratranci in sestričnami, s katerimi smo bili skupaj v karanteni, v bližnjem gozdu naredili rov, hiško na drevesu, posejali svoj vrt, v potoku naredili mlinčke – našli so dejavnosti, ki jih v času pouka zagotovo ne bi. Na koncu jim je bilo kar težko iti v šolo. Edina, ki se je je res veselila, je bila srednješolka, ki je predvsem pogrešala svojo družbo.

Preberite še:
“Tako učitelji kot starši smo okuženi s permisivno vzgojo”

Preberite še:
12 navdihujočih navedkov za naše učitelje in učiteljice

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Bilo je kmalu, ko sem se skoraj po sedmih letih nosečnosti in porodniških dopustov vrnila v službo. Začela sem s polnim delovnim časom, a očitno je bilo vsega preveč in sem se popolnoma sesula. Bilo je res težko. Počasi, res počasi sem se pobirala in sestavljala nazaj. Neskončno sem hvaležna možu, da mi je takrat stal ob strani. Po korakih sem se učila in to še kar traja, kaj je bistveno v življenju in kaj lahko počaka kakšno uro, dan, mesec. Od takrat še bolj cenim življenje in vse, kar mi je dano, predvsem pa se veselim življenja. Vsak dan posebej.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Nikoli ne dobiš takega bremena, da ga ne bi mogel nositi, in dovolj je dnevu njegova lastna teža.

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Z obiskom maše, tišino, branjem, pogovorom.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… ima vsak dogodek, trenutek, odnos toliko različnih barv in odtenkov, ker intenzivno doživljaš pomlad in umito nebo, ker poljub na rano posuši otroške solze, ker sodoživljaš najstnikove dnevne borbe samega s seboj, ker prijateljičin SMS prikliče nasmeh na obraz, ker možev šopek rož dehti še dolgo potem, ko oveni, ker te drobna pohvala spodbudi k še boljšemu, ker nova majčka lahko v trenutku zviša sicer nizek pritisk … 😊

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.