Andrejina najtežja preizkušnja je bila izgorelost. “Naučila sem se reči ne”

Ženska ženski – animatorka in prostovoljka Andreja UrhAndreja je že od malega aktivna na različnih področjih: v prostovoljnem gasilskem društvu, pri zborih, v župniji Cerklje na Gorenjskem, na Društvu Družinski in Mladinski center Cerklje, pri Slovenski karitas in še kje. Predvsem jo razveseljuje delo z mladimi in otroki. “To delo me res veseli, me sprošča in daje veliko energije. Zdi se mi, da se v taki družbi vsak počuti zelo mlad,” pravi.

Poleg vsega naštetega so njeni hobiji tudi sprehodi, igra z nečaki, druženje s prijatelji ob kavici, kolesarjenje, peka slaščic, včasih pa se preizkusi tudi v čem adrenalinskem. Na dopustu zelo rada v roke vzame tudi kakšno knjigo, ki je napisana po resnični zgodbi.

Preberite še:
Dejanja, ne le besede. Janez na leto 1450 ur dela za druge

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva je, ko imam čas, da grem lahko s psičko Žužo na sprehod po okoliških poljih in gozdovih. Da se mi ne mudi in si lahko vzamem vsaj urico za sprehod in raziskovanje novih poti. Ja, včasih se to zgodi, za kar sem res hvaležna in vesela. V času karantene je bilo kar nekaj takih priložnosti.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Ponavadi je prvi pogled v ogledalo še malo “zalepljen”. Vendar se nasmehnem in pomislim na stvari, ki me tisti dan čakajo. Premislim, kaj moram narediti, preden odidem od doma … nato pa, s kom vse se bom srečala in mi bo polepšal dan. Še posebej sem vesela kakšnega nenačrtovanega srečanja ali klica.

Preberite še:
Zakaj preprosto moramo iti s prijateljicami na kavo

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Zdi se mi, da je vrsta urejenosti odvisna od dogodka. Na primer, če me čaka kakšen sestanek ali pomemben dogodek, se zagotovo bolj uredim in tudi nekaj časa namenim mejkapu. Če pa grem v službo, kjer delam med mladimi, mi je pomembno, da sem urejena v športno-elegantnem stilu. Za urejenost pa mi ni treba nič razmišljati, ko grem v hlev ali na polje. (smeh)

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se najbolj napolnim pri petju duhovnih oz. cerkvenih pesmi. Naj bo to med mašo ali na oratoriju, na počitnicah Biserov ali v kakšni skupini mladih. Še posebej mi je všeč sodobna krščanska glasba. Prostor ni pomemben, zelo so mi všeč maše ob morju ali v hribih.

Preberite še:
“Neverjetno je videti, koliko veselja in življenja ljudje pokažejo ob glasbi”

5. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
To je kar težko vprašanje. Trudim se, da stvari, ki mi veliko pomenijo oz. jih rada počnem, združim z delom. To je seveda peka slaščic in pripravljanje sladic v lončkih, kar je trenutno “in”. Včasih se moram res organizirati in razmisliti, kdaj bom kaj naredila, da se mi časovno izide, še posebej, če delam kakšno večjo količino.

 6. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
V lanskem letu sem doživela izgorelost. To je bila res težka preizkušnja zame … Sploh takrat, ko sem bila kot “vreča krompirja”, brez energije, idej in ves čas nekaj bolna. Zdaj, ko je od tega že nekaj časa, sem hvaležna, da se mi je to zgodilo. Da sem se ustavila, da sem začela razmišljati, da ne morem samo dajati, ampak moram tudi narediti kaj zase.

Naučila sem se reči ne. Je težko, sploh na začetku, ko so bili vsi vajeni, da sem včasih takoj naredila stvari ali priskočila na pomoč. Še vedno rada pomagam, vendar ne vse takoj.

Preberite še:

7. Kot prostovoljka ste dejavni na več področjih. Kaj vas motivira za to delo in kaj vam prostovoljstvo daje?
Prostovoljstvo me spremlja vse od malih nog. Začela sem v prostovoljnem gasilskem društvu, pri zborih, v župniji Cerklje na Gorenjskem, na Društvu Družinski in Mladinski center Cerklje, pri Slovenski karitas, v Braziliji in še kje. 🙂 Povsod sem aktivna še danes, le da ponekod malo manj ali v drugačni obliki. Ko imaš enkrat redno službo, moraš to malo prilagoditi.

Prostovoljstvo je moj način življenja. Res rada delam z otroki, še posebej pa z mladostniki. Ta njihova radoživost oz. mladostniška razposajenost sta mi izziv. Motivacija za to delo z mladimi je hvaležnost mladih ob koncu projekta, objem, nasmeh ali preprosto samo hvala. Skozi vsa ta leta sem se res veliko naučila in pridobila tudi ogromno izkušenj. Spoznala sem veliko srčnih ljudi, nasmejanih obrazov in ljudi, ki so res “face”, s katerimi se iz srca nasmejimo, ko se slišimo.

Moje prostovoljno delo me je pripeljalo tudi do trenutne zaposlitve na Družinskem in Mladinskem centru v Cerkljah (DMC), kjer sem zaposlena na projektu Akademija prostovoljstva. Sodelovala sem že leta 2005, ko smo ustanavljali mladinski center, in vse do danes. Kakšno leto več, drugo manj … bila pa sem ves čas vpeta in skupaj smo iskali ideje, kaj še izboljšati. Lani pa se je DMC v sodelovanju z Zavodom Nefiks prijavil na razpis preko ministrstva za javno upravo in ko sem videla, da iščejo osebo, sem poslala prošnjo. To je res delo zame, saj je razgibano, ustvarjalno, vedno polno izzivov.

Preberite še:
Kot prostovoljki sta odšli v Kenijo, a nista vedeli, da se bo njuno življenje za vedno spremenilo

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Malo se nasmej, pa bo vse okej. 🙂 Če pa tudi to ne gre, zelo rada v roke vzamem “knjižice” s počitnic Biserov, kamor si animatorji ob koncu tedna letovanja napišemo spodbudne misli ali kakšno zabavno prigodo. To me potem zagotovo spravi v dobro voljo.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Ponavadi zvečer pregledam še kakšne novice na družbenih omrežjih, s kom poklepetam ali odgovorim na kakšen pomemben mail. Če pa je čas, pogledam kakšno serijo ali film. Nimam kakšnega prav posebnega rituala, vsak večer je malo drugačen.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… imamo to srečo, da lahko rodimo novo bitje, en mali biser. Je pa za to potreben še moški, zato kar koli si, ali moški ali ženska, je vse lepo. Pomembno je, da se sprejmeš takega, kot si, da se vsak dan večkrat iz srca nasmejiš in da si hvaležen za to, kar imaš. Iz tega potem lahko tudi poiščemo prijetne dogodke in se pišejo super spomini v našo knjigo življenja.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.