Predana skavtinja in prostovoljka: “Neosrečujoče je vse gledati na ravni dobička in izgube”

Ženska ženski – žena, študentka, skavtinja in prostovoljka Mihaela LozarPravi, da je doma na vsaj treh koncih naše dežele. Kot tretja od šestih otrok je Mihaela Lozar odraščala na Blokah, ljubezen jo je popeljala v Ajdovščino, študij in številni projekti pa v Ljubljano.

Študentka slovenistike in pedagogike na magistrski stopnji se navdušuje nad delom z mladostniki. Poleg tega uživa v naravi in njenih barvah ter se občasno prelevi v umetnico, ko barve prenaša na platno, papir in blago. “Včasih mi uspe malo obarvati tudi svet okrog sebe.”

Mnogi ji pravijo, da je zagnana. “Sama pa mislim, da sem se le naučila živeti kot prostovoljka ali skavtinja – da skušam povsod kakšno malenkost izboljšati in ‘svet za seboj pustiti vsaj za odtenek lepši’,” pravi Mihaela.

Preberite še:
Andrejina najtežja preizkušnja je bila izgorelost. “Naučila sem se reči ne”

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Obožujem takšna jutra, ko vstanem zgodaj in spočita. Že zjutraj me navdušuje, ko razmišljam, s kom vse se bom verjetno srečala in kaj bom naredila.

Prijetno jutro pa je tudi táko, ko nimam za tisti dan nič splanirano, ko dan ostaja skrivnost in presenečenje.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Ponavadi se skušam le hitro urediti in se podati v dan. Edino tega se pogosto spomnim, kar mi vedno govori starejša prijateljica na invalidskem vozičku: “Vedno je dovolj časa, da se umiješ, počešeš, daš uhane in malo parfuma”. No, ona pravi še “šminko”, ampak to izpustim.

Preberite še:
Kaj nas je karantena lahko naučila o urejenosti

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… sem takrat, ko sem urejena, tudi bolj pripravljena na srečanja z drugimi ljudmi. Tudi če sem samo doma, želim biti vsaj sproščeno urejena za moža in za domače. Če delam zunaj na vrtu, če čistim ali pa če se podim naokoli s svojo skupinico skavtskih otrok, pa uživam tudi v razmršenosti in v (pre)prostosti z “razkopanim in popackanim” videzom.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Najboljša duhovna spodbuda zadnja leta so skavtska taborjenja in večdnevna srečanja.

Bog je življenje, življenje pa najlažje prepoznam v naravi, posebej ob jutrih in večerih. Zjutraj ob pogledu na rosno travo, na gozd in vzhajajoče sonce pomislim na nove priložnosti, ki so pred menoj, ob zahodu in zvezdnatem nebu pa se zvečer zavem svoje majhnosti, minljivosti, hkrati pa Božje veličine in neizmerne ljubezni.

Preberite še:
Nekaj duhovnih nasvetov, kako ohraniti notranji mir

Velika duhovna spodbuda je zame gibanje go4peace in dnevni nagovori, ki izhajajo iz Svetega pisma. Duhovno spodbudo pogosto dobim tudi od prijateljic, ki so odprte za pogovore o Bogu in s katerimi tudi sama delim svoja razmišljanja.

5. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Z Matejem sva začela skupaj živeti po poroki, prej sem pa tudi že bila precej aktivna in zasedena, tako da imava pravzaprav občutek, da imava zdaj veliko časa drug za drugega. Največ časa preživiva skupaj v Ajdovščini pri Matejevih doma, kjer si nameravava tudi urediti stanovanje. Čez dan, ko vsak opravlja obveznosti, si pogosto vzameva ‘odmore’, da sva večkrat po malem skupaj in na tak način ohranjava občutek bližine in povezanosti.

Preberite še:
“Vsake toliko časa mi mož ali kateri od otrok reče, da sem lepa, in jaz mu verjamem”

6. Veliko časa posvečate prostovoljstvu. Pred dnevi ste zaključili z akcijo “dam4dni”, nad katero ste bdeli kot koordinatorka. Kaj vas motivira za prostovoljstvo in česa vas uči?
Za prostovoljstvo so me že od nekdaj motivirali drugi, pogumni prostovoljci. Kot mlajša se v šoli, v družbi vrstnikov ali pri športih nikoli nisem rada javljala za kakšne posebne naloge – sem pa občudovala tiste, ki so bili pogumni in so se kar sami ponudili. Že od malega pa sem rada delala in pomagala doma in drugod, sama ali v takšni družbi, kjer smo sodelovali in kadar je naše delo nekoga razveselilo.

Danes se močno zavedam, da prostovoljstvo vzbudi dobroto in željo po dobrodelnosti v nas samih, pa tudi v tistih, ki so deležni pomoči.

Preberite še:
Dejanja, ne le besede. Janez na leto 1450 ur dela za druge

Kot prostovoljka večkrat naletim na mišljenje v družbi, da nima smisla delati za druge brez plačila, da je to izkoriščanje ipd. Seveda je treba presoditi, kdaj je pomoč smiselna in kdaj pomagaš ravno s tem, da ne pomagaš, neosrečujoče pa je tudi vse gledati na ravni dobička in izgube. “Dobroto si vsak lahko privošči,” pri čemer ni nujno, da bo poplačana ali nagrajena. Pri prostovoljstvu se je treba prepustiti presenečenju. Nagrada pa je občutek, da delam nekaj dobrega – saj je to moj cilj! No, jaz sem zaradi prostovoljstva na programu POTA dobila moža, zato ne dvomim v “nagrade”. 😊 Prek izkušenj s prostovoljstvom sem postala še bolj občutljiva na ljudi okrog sebe, ker že vnaprej pomislim na možnost, da bi komu pomagala.

Preberite še:
Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”

7. Ali mladi danes znajo prepoznati stiske sočloveka? Kaj je po vaših izkušnjah tisto, kar jih najbolj pritegne k pomoči sočloveku?
Seveda znajo. Mladi (govorim bolj za mlajše od sebe) imajo izreden čut za pravičnost, pogosto pa ta ne sovpada s pripravljenostjo “kaj izboljšati”. Torej stisko zaznajo in si jo tudi poskušajo razložiti.

Prepoznavanje stisk v svetu okrog sebe lahko tudi v mladem človeku vzbudi stisko, kar ima lahko različne posledice. Odziv je lahko boj (“napad” na domnevnega krivca, upiranje “sistemu”), umik (pesimistična mentaliteta, v skrajni obliki zaprtost vase in depresivnost ) ali pa akcija (pripravljenost pomagati in nekaj izboljšati).

Preberite še:
Stična mladih tudi letos bo! A drugačna, kot ste je bili vajeni

V stiski vsak potrebuje spodbudo, upanje in pomoč. Šele ko začnemo delovati v smeri izboljšav, lahko tudi bolj optimistično presojamo svet okrog sebe in tako ne zapademo v malodušje. Mislim, da mlade k pomoči drugim najbolj pritegne spodbuda in zgled, posebej vrstnikov, ki so pripravljeni oblikovati boljši svet – in verjamejo, da za to lahko tudi sami kaj naredijo.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Pot na Madagaskar s programom POTA. Hvaležna sem predvsem staršem, da so mi to omogočili in da mi pri tej odločitvi niso (preveč) nasprotovali. To je bila izkušnja, ko sem se za vedno naučila, da nujno potrebujem druge ljudi in da drugi potrebujejo mene. Pa nič samovšečno ne mislim, da potrebujejo točno in samo mene, ampak potrebujejo sočloveka, kot ga potrebujem jaz. Sočlovek pa je vsak lahko drugemu, kajne? Zato nima smisla čakati, da bo zrasla moja popularnost, da bom nekomu najpomembnejši človek na svetu itd., ampak da kvalitetno živim odnose s tistimi, za katere sem že sočlovek. Na Madagaskarju smo si prostovoljci morali pomagati in sodelovati, sicer nam sicer ne bi uspelo izvesti oratorijev za več kot 1500 otrok in se pri tem še imeti lepo. Štirideset dni dela z ekipo me je tega naučilo.

Preberite še:
Uganete, kje je bil Martin Golob prvič prostovoljec?

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
“Tudi to bo za nekaj dobro.” Ali če se izrazim svetopisemsko: “[V]se pripomore k dobremu.” (Rim 8,28) Takšne misli me v času slabe volje tolažijo, da se bo kmalu zgodilo kaj dobrega in razveseljujočega. Če ne drugega, se bom ‒ zaradi slabe volje ‒ malo ustavila in si odpočila.

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
… lahko uživam v prepoznavanju in izkazovanju nežnosti, igrivosti in hkrati dostojanstva.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.