V družini je polno zamer
Vprašanje bralke:
Živim v družini, v kateri je že od nekdaj polno zamer. Da nekako normalno živimo, se drug drugemu prilagajamo. Veliko tudi s tem, da smo tiho; če kaj poveš, je hitro “ogenj v strehi”. Sprašujem vas, kaj naj storim. Hvala za odgovor.
Klara
Preberite še:
Svetniki, na katere se lahko obrnemo po pomoč v času težav
Odgovarja: Metod Pirih, upokojeni koprski škof
Spoštovana gospa Klara!
Nam kristjanom je vzor sveta nazareška družina. Čeprav je ta družina tudi čisto nekaj posebnega, vendar se je Jezus hotel vključiti v družinsko skupnost tako kakor vsak drug človek. Sveta družina je bila preprosta, skromna, verna, na zunaj se v ničemer ni razlikovala od drugih judovskih družin. Prav v družini je imel Jezus vse pogoje, da je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh (prim. Lk 2,52).
Predstavljam si, da živite v zakonski in družinski skupnosti. Da prihaja do občasnih zamer, nesoglasij in tihih dni, razumem. Težko pa razumem, da je to stalno in redno vzdušje v vaši družini. Res je velika Božja milost, da vas drži skupaj.
Preberite še:
Zakaj je odnos med taščo in snaho tako “zapleten”?
Zakonska zveza in družina sta kakor rastlina. Zakon ni omara, ki jo postaviš v sobo in zadostuje, da z nje občasno pobrišeš prah. Rastlina je živa, treba jo je negovati, preverjati, kako je z njo, jo zalivati, čistiti, jo izpostavljati soncu pa tudi senci. Zakonska zveza je živa resničnost. Življenje zakonskega para v družini ni nikoli nekaj samoumevnega.
Bolj kot na stvari se je treba v družini osredotočiti na človeške odnose. To pomeni, da se je treba v družini pogovarjati, drug drugega je treba poslušati, še otroke je treba spraševati, kaj oni mislijo o tem in onem. Tudi če pride do tihih dni, mora ob zameri nekdo prvi popustiti in začeti pogovor. Ali ne bi mogli z bolj premišljenim govorjenjem preprečiti, da do zamer sploh ne pride? Pogovor je v zakonu in družini in sploh v naših medsebojnih odnosih nujno potreben.
Preberite še:
10 temeljnih pravil dobrega pogovora
Povsod pride do kakih nesoglasij, do manjših prepirov ali preglasnega govorjenja. Pomembno je, da ne zaključimo dneva, ne da bi se pobotali in si odpustili.
Jezus nam pri spovedi vedno in vse odpušča. Odpuščanje je ženska in moška drža. Odpuščanje in ne kričanje mora biti orožje, s katerim premagamo medsebojna nesoglasja in dosežemo mir. Odpustimo pa lahko samo zaradi Boga; nismo usmiljeni zaradi kakšne ideje ali drugega namena. Bog je neskončno bogat v odpuščanju in on prvi in vse odpušča. Prav s svojim odpuščanjem nam razodeva, kako nas ljubi in ceni.
Preberite še:
Kdo v paru bi moral več odpuščati?
Po vsakem medsebojnem odpuščanju, po vsaki premagani krizi z Božjo pomočjo bodo naši medsebojni odnosi vedno bolj prečiščeni in zreli. Vsaka premagana težava nam bo omogočila, da naredimo nov, kakovosten korak naprej, se utrdimo v dobrem, okrepimo svojo voljo in dobimo več veselja za bolj urejeno in mirno pa tudi zadovoljno in srečno življenje v zakonu in družini.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 30.
Preberite še:
Martinov poslovilni vlog: Zbogom in hvala, Bohinjci!
Preberite še:
Sošolci so ga klicali Čopek, on pa si je lase puščal s posebnim namenom
Preberite še:
Spoznajte “pozabljene” cerkve v sirskih “Mrtvih mestih”