Prav je, da smo vedno vljudni drug do drugega. Po nasvetu teh svetnikov nam morda celo uspeNe smemo pozabiti, da sovražnost do sogovornika ni potrebna, čeprav se z njim morda ne strinjamo. Mogoče je, da imata dva človeka povsem različno mnenje o vprašanju moralne presoje in oba sta sveta. Mogoče je celo, da se ljudje, ki so bili prej zlonamerni, spreobrnejo in podprejo stališče svojega nasprotnika ali pa se z njim zgolj velikodušno ne strinjajo.
Preberite še:
“Soglasje ruši, nestrinjanje gradi.” Nesmisel ali resnica?
Kot vedno, nam pri tem pravo pot kažejo svetniki.
Sv. Oskar Romero (1917-1980) in častitljivi Rutilio Grande (1928-1977)
Bila sta zelo nenavaden prijateljski par. Romero je nekaj let, preden je bil imenovan za pomožnega škofa, živel v jezuitski skupnosti v San Salvadorju, čeprav je bil škofijski duhovnik. Romero je v tistem času slovel kot zelo zadržan, toda z Grandejem sta se odlično razumela kljub precejšnjim mnenjskim razlikam glede politike in bogoslužja. Grande je pri bogoslužju podpiral naprednejše ideje, Romero pa je bil bolj tradicionalen. Grande se je veliko udejstvoval v politiki, boril se je za pravice revnih, Romero pa je (v tistem obdobju) mirno spregledal vse zlorabe desničarske vlade v Salvadorju.
Duhovnika sta si bila kljub temu zelo blizu in ko je bil Romero imenovan za pomožnega škofa, je Grandeja prosil za pomoč pri načrtovanju slovesnega bogoslužja. Čeprav sta si bila glede političnih vprašanj povsem nasprotna, sta ostala povezana vse do Grandejevega umora; ob pogledu na prijateljevo mrtvo telo se je plašni in učenjakarski Romero spreobrnil v bojevnika za pravičnost. Toda to spreobrnjenje je ukoreninjeno v prijateljstvu, ki je bilo mogoče zgolj zato, ker sta se bila Romero in Grande sposobna ljubiti kot prijatelja kljub številnim razlikam, ki so ju delile.
Preberite še:
“Konflikt nastane, ker se ‘imamo dost’ in tega ne znamo pravočasno ali na miren način sporočiti”
Sv. Filip Neri (1515-1595) je bil duhovni vodja sv. Kamila de Lellisa (1550-1614)
Kamil je kot ozdravljeni zasvojenec z igrami na srečo in nekdanji najemniški vojak potreboval kar veliko vodenja v prvih letih po spreobrnjenju, ko je živel v bolnišnici (ki jo je občasno zapustil, ker je želel vstopiti v kapucinski red). Pogosto slišimo, da je Kamil svoj red ustanovil na Filipovo spodbudo; v resnici pa je bil Filip prepričan, da je Kamilova nova domislica le še en zgrešen nov začetek, h kateremu ga je gnal njegov nemirni značaj. Še več, Filip je menil, da novi red pomeni grožnjo za Kamilovo zveličanje, saj so možje nameravali živeti v razvpiti soseski, kjer bi jih preganjali ljudje, kakršen je bil nekoč Kamil sam.
Filip zato Kamilu ni bil pripravljen podeliti blagoslova za njegovo delo. Toda Kamil je bil prepričan, da ga k temu delu kliče Bog. Ko je vztrajal pri svojem, mu je Filip dejal, da ne more več biti njegov duhovni vodja, če bo nadaljeval svoj nepremišljeni načrt. Zato se je Kamil poslovil. Pravijo, da je bila to edina priložnost, ko se je modri Filip Neri zmotil v svojem duhovnem nasvetu. Red kamilijancev je dejaven še danes, Filip pa je naposled spoznal svojo zmoto in je prijatelja prosil za odpuščanje.
Preberite še:
Včasih je dobro vstopiti v konflikt s svojim partnerjem
Sv. Nikefor Carigrajski (758-815) in sv. Teodor Studit (759-826)
Dolga leta sta bila javna nasprotnika. Njun spor se je začel, ko je Nikefor, carigrajski patriarh, znova potrdil nekega moža kot duhovnika, potem ko je bil ta navzoč pri poročnem obredu že poročenega cesarja. Čeprav je Teodor (tudi sam duhovnik) vztrajal, da je molčal, dokler je lahko, je bil na koncu tako ogorčen, da je začel temu nasprotovati v javnih zapisih. Obtožen je bil razkola (predvsem zato, ker se s svojimi prijatelji ni hotel udeleževati bogoslužij s patriarhom), toda vztrajal je, da ima še vedno rad Nikeforja in da zanj moli. Ker njegova nasprotovanja niso bila prepričljiva, je cesar Teodorja izgnal.
Nekaj let pozneje je cesarjev naslednik Teodorja znova privedel v mesto. Čeprav se je Teodor javno spravil z Nikeforjem, je v številnih vprašanjih ostal njegov nasprotnik, recimo glede smrtne kazni za krivoverce (Nikefor za, Teodor proti) in izročanja političnih nasprotnikov (Nikefor za, Teodor proti). Pri vprašanjih glede pravoslavja pa sta si bila enotna. Ko je oblast prevzel cesar ikonoklast, sta mu nasprotovala oba. Poslana sta bila tudi v izgnanstvo (ločeno), umrla pa sta tesno povezana drug z drugim in s Cerkvijo.
Sv. Martin iz Toursa (316-397) in sv. Brikcij iz Toursa (370-444)
Sv. Martin je vzgajal sv. Brikcija, potem ko je bil Brikcij kot otrok zapuščen. 18-letni Brikcij, nič kaj sinovsko vdan, je bil ogorčen, ko ga je Martin grajal zaradi sužnjelastništva in kopičenja bogastva, celo ko je bil menih in dekan. Norčeval se je iz Martina in ga zmerjal z barbarom ter ga pred menihi in tujci imenoval “stari norec”. Zaradi njegovega podlega odnosa so bili nekateri prepričani, da je obseden. Toda Martin je bil potrpežljiv. “Če se je Jezus lahko sprijaznil z Judo,” je dejal, “potem se jaz vsekakor lahko sprijaznim z Brikcijem.”
Po Martinovi smrti je bil Brikcij, povsem nepričakovano, imenovan za škofa in je na tem položaju brez pravega navdušenja služil več desetletij, dokler zaradi lažnih obtožb ni bil izgnan. Šele to trpljenje ga je spreobrnilo, človeka, ki ga ni ganila ljubezen sv. Martina iz Toursa. Na vodilni položaj se je vrnil kot povsem spremenjen človek, ki ga je dokončno spreobrnila Božja ljubezen (in ljubezen škofa, ki ga ni nikoli zapustil, ne glede na to, kako močno bi si kaj takega zaslužil).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Kako otrokom povedati, da ne bodo dobili sestrice, ker je mama imela splav
Preberite še:
Izgubila sta sedem otrok. Zdaj jih imata devet – dva na zemlji, ostale pa v nebesih
Preberite še:
V življenju se s starši prepiramo, ko jih ni več, pa bi jih radi vsaj za trenutek spet imeli ob sebi
