NikalniceTežka je beseda “ne”: za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo. Trdo in kruto zveni, zato jo razumemo kot besedo, ki dobremu in prijaznemu človeku nekako ne pritiče.
Vendar nam je tako mišljenje žal prineslo zagrenjene ali pa zgarane ljudi, ki jih je teženje po “prijaznosti” pahnilo daleč stran od nje. Kajti nikalnice so večkrat izraz ljubezni kot sovraštva, ljubezni do sebe in celo do drugih ljudi. Beseda “ne” je namreč za človeka zdravilna, celo osvobajajoča, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna, kadar ne zavzema, temveč brani. Ta beseda namreč postavlja meje. In te so za življenje pomembnejše, kot si mislimo.
Preberite še:
Zakaj se bojimo reči ne?
Postavljanje meja
Ko jo izgovarjamo sami, se zavestno vračamo k svoji resnični podobi, ne precenjujemo se niti se ne podcenjujemo. Z njo se osvobodimo prepričanja, da smo vsemogočni in da moramo biti vedno vsem na razpolago. Pomaga nam spoznati, da ne moremo in ne znamo vsega. Po drugi strani pa beseda “ne” zaščiti naše vrednote in svetinje ter postavlja prave stvari na pravo mesto v našem življenju. Prav ta težka nikalnica je varuh našega zdravja in naših vrednot.
Ko nam jo izrečejo drugi, pa nam pomaga, da vemo, kdaj smo šli predaleč. To pa je izrednega pomena za dobre odnose, saj moramo vedeti, kdaj smo stopili, se dotaknili stvari, ki se jih ne bi smeli. Da nam razumeti, kdaj smo si dovolili preveč, pa četudi v dobri veri.
Preberite še:
Andrejina najtežja preizkušnja je bila izgorelost. “Naučila sem se reči ne”
Beseda “ne” je dragocena zato, ker se zaradi nje zavedamo meja drugih ljudi in jih zato bolj spoštujemo. In k temu spada tudi spoznanje, da naše mnenje ni nujno vedno edino pravilno, kar nas spet osvobaja, saj zaradi tega dopustimo, da sta resnica in realnost lahko tudi drugačni od našega pogleda nanju. Tako lahko razumemo, da tudi izreči “ne” kdaj pomeni ljubiti. Tudi okregati. Tudi nasprotovati. Tudi kritizirati. Vse te stvari, izrečene ob pravem času, nas naredijo za boljše ljudi.
Preberite še:
Ko dekle ne more reči ne, lahko njen oče ravna kot superjunak
Vera v dobroto Boga
Kanaanska žena je to dobro razumela. Božji “ne” (Mt 15,23) bi lahko v njej prebudil užaljenost in jezo, a je na osorno Jezusovo potezo odreagirala precej nenavadno, s ponižnostjo, s sprejetjem tega, kar je o tem menil Gospod.
In takrat se je v njej kakor blisk sredi noči zasvetila vera, da bo Bog naredil prav, karkoli že bo to, pa četudi to pomeni, da bo njena prošnja ostala neuslišana. Da je dovolj pustiti se mu v njegove roke in zaupati, da je tudi njegov “ne” našim prošnjam in predstavam in željam v službi našega odrešenja. Kakor tisti “ne” naših staršev, ki nas je na primer obvaroval tega, da bi stekli na prometno cesto, se razvadili ob nepotrebnih nakupih ali se opekli ob vroči peči.
Kajti tudi izreči “ne” kdaj pomeni ljubiti.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 33.
Preberite še:
Kaj se dogaja v naših možganih, če se nikoli ne dolgočasimo?
Preberite še:
Ljubitelji krompirja, ste že preizkusili te štiri recepte?
Preberite še:
Janez z ženo tekmuje, kdo bo obesil perilo ali previl dojenčka
