Lahko jih povzamemo takole: premagati ravnodušnost, stranski učinek individualizmaBrezbrižnost do trpljenja drugih, stranski učinek individualizma v tej epidemiji, je postal virus, ki je za družbo tako neavren kot covid 19, je na eni od avgustovskih tedenskih avdienc dejal papež Frančišek.
V desetih točkah predstavljamo njegovo analizo in predloge za izboljšanje. Naj bo to pot do duhovnega in družbenega ozdravljenja v tej preizkušnji.
Preberite še:
Katoliški zdravnik in njegovih pet lekcij koronavirusa
- Epidemija je izpostavila, kako ranljivi in medsebojno povezani smo. Če ne poskrbimo drug za drugega, začenši z zadnjimi – tistimi, ki so najbolj prizadeti, ne moremo zdraviti sveta.
- Pohvalna je zavzetost toliko ljudi, ki v teh mesecih izkazujejo človeškost in krščansko ljubezen do bližnjega, se posvečajo bolnim, tudi za ceno lastnega zdravja. Oni so junaki!
- Vendar pa covid 19 ni edina bolezen, s katero se je treba boriti, saj je epidemija sprožila širše družbene probleme. Ena od teh je izkrivljena vizija osebe, pogled, ki ignorira njeno dostojanstvo in njen značaj. Včasih na druge gledamo kot na predmete, ki jih uporabljamo in zavržemo.
- V luči vere pa vemo, da Bog na moškega in žensko gleda drugače. Ni nas ustvaril kot predmete, ampak kot ljudi, ki so ljubljeni in sposobni ljubiti; ustvaril nas je po svoji podobi. Na ta način nam je podelil edinstveno dostojanstvo in nas povabil, da živimo v občestvu z njim, v občestvu s sestrami in brati, v spoštovanju do vsega stvarstva.
- Prosimo Gospoda, naj pozorno pogleda naše brate in sestre, zlasti tiste, ki trpijo. Kot Jezusovi učenci ne želimo biti ravnodušni ali individualisti, to sta dve dejanji, ki rušita harmonijio.
- Želimo prepoznati dostojanstvo v vsaki osebi, ne glede na njeno raso, jezik ali status. Harmonija nas vodi k prepoznavanju človeškega dostojanstva, tiste harmonije, ki jo je ustvaril Bog, s človekom v središču.
- Človek je v resnici v svojem osebnem dostojanstvu socialno bitje, ustvarjeno po podobi enega in troedinega Boga. Smo družabna bitja, živeti moramo v tej družbeni harmoniji, ko pa je v nas sebičnost, naš pogled ne seže do drugih in družbe, temveč samo do sebe, zaradi tega pa postanemo slabi, sebični in s tem uničujemo harmonijo.
- Vernik, ki na svojega bližnjega gleda kot na brata in ne kot na tujca, gleda s sočutjem in empatijo, ne pa s prezirom ali neprijaznostjo. Tako gleda na svet v luči vere, si prizadeva, da bi s pomočjo milosti razvil svojo ustvarjalnost in navdušenje za razrešitev zgodovinskih dram.
- Medtem ko se trudimo, da bi odpravili virus, ki lahko prizadene vsakogar, nas vera poziva, da se resno in aktivno zavežemo, da se bomo borili tudi proti kršitvam človekovega dostojanstva in s tem preprečili ravnodušnost.
- Kultura brezbrižnosti spremlja kulturo zavrženosti: stvari, ki se me ne dotikajo, me ne zanimajo. Vera vedno zahteva, da si dovolimo ozdraviti in spreobrniti – se odvrniti od svojega individualizma, tako osebnega kot kolektivnega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
“Odnosi pogosto niso samo prostor vzhičenosti, ampak tudi sad trdega in nič kaj privlačnega dela”
Preberite še:
Post tudi med letom? V čem je razlika med postom in stradanjem?
Preberite še:
3 pomembni koraki v trenutku, ko ima vaš otrok izbruh jeze
