Izgrajujejo drug drugegaNataša in Martin Koprivc sta si ustvarila topel dom na manjši kmetiji sredi vinogradov v Stari gori na Mirni na Dolenjskem. Po petih letih spoznavanja sta se pred 26 leti poročila. Podarjeno jima je 11 otrok: Matevž (26), Tina (medicinska sestra, 25), Tamara (24), Anita (18), Nika (16), Pika (14), Nina (13), David (10), Manca (9), Ema (4), Žak Martin (8 mesecev).
Najstarejši se že osamosvajajo, ostajajo pa hvaležni, da imajo varen pristan, kamor se lahko vračajo ne le na praznovanja, ampak tudi po dober nasvet. Radi se imajo, se izgrajujejo in želijo ostati povezani, Jožefovo priznanje, ki so ga prejeli na zadnjo nedeljo v maju iz rok novomeškega škofa, pa jim je v spodbudo, da na tej poti vztrajajo.
Preberite še:
Če kdo vpraša, ali bi imeli še 12. otroka, odvrnejo, da iščejo sponzorja
Čeprav sta si želela veliko poroko, je bila v ožjem krogu. Zakaj?
Martin: Takratni župnik mi je svetoval: “Če si pameten, se poroči tako, da boš naslednji dan normalno živel, ne da se boš zjutraj zbudil v dolgovih.” Župnikov nasvet pa se spoštuje.
Nataša: Po srednji šoli sem varovala otroke, si plačevala delovno dobo in se potem zaposlila. V veselje mi je bilo delo z otroki, največ pa mi je dala stara mama, ko sem bila v mladosti veliko pri njej. Po petih letih spoznavanja sva se želela poročiti. Takrat sem bila noseča z Matevžem, ki pa je prekrižal poročne načrte, saj se je rodil tri mesece prezgodaj. Naslednje leto smo tako združili krst z nadomestno poroko.
Preberite še:
Najlepše darilo ob 20. obletnici zakona: rojstvo 11. otroka
Načrtovala sta tri, štiri otroke, podarjenih pa vama jih je enajst.
Nataša: Trije so bili kar zaporedoma, pa tudi rekla sem si, naj bodo skupaj, da bo skupaj čas plenic. Po treh otrocih sem ostala doma, ker je šla za varstvo otrok cela plača. Na podlagi tega, da imamo veliko družino, se je še kdo odločil za več otrok, rekoč: “Če oni lahko, bomo tudi mi.”
Je pa tako: če si nekaj zares želim, se mi tudi uresniči. Želela sem si tri sinove in res jih imam.
Kaj se vama je zdelo pomembno pri vzgoji?
Nataša: Malo je treba porazdeliti delo, ne more narediti vsega eden ali dva.
Martin: Prizadevava si, da bi jim privzgojila poštenje, spodbujava, da naredijo šolo in se izobražujejo. Tako pravim: Več znaš, več veljaš.
Nataša: Možnost imajo, da se lahko učijo. Zame je bistveno, da pridejo do poklica, službe in da si ustvarijo svojo družino.
Preberite še:
Družina, ki lahko sestavi nogometni ekipi in mini orkester
Otroci, kaj bi radi od mame in kaj od očeta prenesli v svoje življenje?
Anita: Mamina kuhinja je izvrstna in raznolika – vrhunska. Včasih smo kar presenečeni, ko gremo sami v kuhinjo in vidimo, koliko časa terja priprava jedi, takrat se zavemo, koliko je vredna naša mami. Prenesla bi tudi njeno veselje in radost ter seveda potrpljenje. Od očeta pa bi rada prevzela željo, da se vedno nekaj novega naučiš, si vzameš čas, da premisliš in si ustvariš svoje mnenje.
Matevž: Od matere, da znaš v kratkem času pripraviti hrano za toliko ljudi, od očeta pa, da znaš narediti več kot eno stvar, kar pride v življenju vedno prav.
Pika: Pri mami mi je všeč, da se ni naveličala vzgoje toliko otrok. Oče pa mi je za zgled, ker je delaven, veliko zna in nam predaja znanje.
Jožefovo priznanje je presenečenje
“Pri nas doma je lepo vsak dan,” s hvaležnostjo pove Tina. “Zdaj, ko sem se odselila, vem, da sem sposobna samostojnega življenja.” Tamara pa doda: “Pri nas je najlepše, ko smo ob različnih praznovanjih vsi doma in skupaj zapojemo, kaj spečemo, pa tudi, ko skupaj pospravljamo.” Doda še, da je Jožefovo priznanje zanjo presenečenje, ko vidi, da so dobra dela opažena in da je velika družina cenjena: “Doma imam zmeraj nekoga, na kogar se lahko zanesem in mi je pripravljen pomagati, če kar koli potrebujem.” Obe odlikuje pristnost, odprtost za dobro, optimizem, vse pa je prepleteno s ponosom, da pripadata Koprivčevim.
Nika: Mami obvlada kuhanje, skrbi za otroke in ima veliko izkušenj. Ati pa večkrat reče: “Kaj ti pomaga študij, če ne znaš poskrbeti zase. Človek se mora znajti v različnih situacijah, ne samo v eni.”
Nina: Mami se hitro obrne pri vseh stvareh in vedno naredi dobro. Ati pa zna marsikaj uporabiti. Oba se rada hecata, sta pridna in smo zanju vsi enakovredni. Med nami ne delata razlik.
Preberite še:
6 znakov, da prihajate iz velike družine
Kako pa kažete svojo pripadnost župniji?
Martin: S petjem lepšamo bogoslužje, včasih beremo berilo in pomagamo, če je potrebno.
Pri Koprivčevih radi pojete, ali tudi kaj zaigrate in hodite v glasbeno šolo?
Nataša: Anita hodi na solo petje.
Anita: Učiteljica je prijazna in z veseljem se učim pravilnega petja. Pri petju se dejansko sprostim in rada prenašam znanje tudi naprej.
Nina: Violino me uči leto starejša prijateljica, da mi ni treba hoditi v glasbeno šolo.
Nataša: Težko bi vse vozila na interesne dejavnosti. Spodbujam jih, da se vključijo v dejavnosti, ki jih naredijo v času šole, da mi jih ni treba posebej voziti v popoldanskem času. Ko so polnoletni, pa si izberejo po svoje.
Je težko sprejemati, da najstarejši že odhajajo od doma?
Nataša: Ni me strah, če vem, da je fant pošten. Kar si bodo izbrali, to bodo imeli. Pustim jim svobodo, je pa jasno, da je prva šola.
Preberite še:
Mami, čas je, da grem
Predstavljajte si, da prevzamete vodenje Slovenije. Kaj bi bilo dobro spremeniti, da bi bilo vsem lepše?
Nataša: Mislim, da bi bilo lepše, če bi bolj spoznali zgodovino slovenskega naroda, svoje korenine … Lepo bi bilo, če bi bilo dovolj delovnih mest. Če bi vse kmetijske površine obdelali, bi bilo dovolj hrane in bi vsi imeli delo.
Matevž: Pomagati deliti in imeti rad.
Martin: Živimo, pa premalo pustimo živeti, koronavirus pa je vse le še poslabšal. Ljudje kar čakajo, kdaj bo kdo naredil kak prekršek. Želel bi si bolj krščanskega delovanja.
Nataša: Včasih se zdi, kot da človek, ki dela, ni nič vreden.
Anita: Glede na to, da smo v potrošniški družbi, bi spremenila to, da ne bi vsi stremeli h kapitalu in čim večjemu profitu, ampak da bi postali malo bolj človeški tako glede izvora in kvalitete hrane kot poštenja in solidarnosti.
Martin: Največje bogastvo je v tem, da ljudje držijo skupaj. Rad rečem: “Bolj ko boste sodelovali, bolj se boste imeli radi.” Slovenska navada nam narekuje, da smo vsi skregani, če pa uspe v družini, da so otroci povezani, so lahko močni in izgrajujejo drug drugega.
Preberite še:
5 stvari, ki so mi bile pri odraščanju v veliki družini všeč
Otroci, za kaj ste hvaležni staršem?
Anita: Atiju hvala, da nas je naučil delati, mami pa, da nas podpira tako pri učenju kot pri osebnem življenju. Zmeraj nam stojita ob strani in nas spodbujata ter poslušata.
Matevž: Očetu sem hvaležen, da nas zna spodbuditi, da nam to, kar delamo, tudi nekaj pomeni. Mami pa, da kljub številni družini vidim, da lahko na preprost in enostaven način gremo skozi življenje, ker ni vse tako težko, kot bi si predstavljali.
Nina: Mami sem hvaležna, ker me je že v prvem razredu učila kuhati preproste stvari. Ni ji težko deliti izkušenj, kuhinja je vedno odprta in nam daje možnost, da ustvarjamo v njej. Atiju pa, da nas uči dela na njivi in drugih praktičnih znanj.
Nika: Mami sem hvaležna za razumevanje, sočustvovanje z menoj, pomoč, če česa ne vem, in za potrpežljivost, atiju pa, da se rad poheca, za zanimive pogovore in dobre nasvete.
Pika: Mami in atiju sem hvaležna, da nas spodbujata, za njuno odprtost za to, česar se lotevam, in vse dobre nasvete.
Preberite še:
V življenju se s starši prepiramo, ko jih ni več, pa bi jih radi vsaj za trenutek spet imeli ob sebi
Kdaj pa so vama otroci v bogastvo in veselje?
Martin: Ko so pridni in poslušajo. Če se nekaj dogovorimo, je pomembno, da to naredimo. Matevž, Anita in Nika mi pomagajo pri večjih delih. Pridni in delovni so. Vesel sem, da za šolske obveznosti sami poskrbijo.
Nataša: Ko so pridni in uspešni v šoli. Želim jim, da bi bili v življenju pošteni, da si bodo ustvarili družino, tudi malo večjo. Smo velika družina in včasih gre kdo komu na živce, čez čas pa bodo videli, da nam je lepo.
Za konec pa še kak življenjski nasvet …
Martin: V Svetem pismu piše: “Bedaku se njegova pot zdi prava, modri pa posluša nasvet” (Prg 12,15). Vedno se moramo spraševati, ali smo na pravi poti ali ne, in to vseskozi preverjati. Kot pojemo: “Daj mi žive vode, pravo daj modrost, da našel bom v življenju pravo pot.” Sami je ne bomo našli. Skupaj z Bogom pa gre lažje.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
“Odnosi pogosto niso samo prostor vzhičenosti, ampak tudi sad trdega in nič kaj privlačnega dela”
Preberite še:
Tudi izreči “ne” kdaj pomeni ljubiti
Preberite še:
Poročena sta bila 71 let, nato pa umrla v istem dnevu
