Se tudi vi kdaj “zaletavate v steklo”?Poletni dnevi tu in tam prinesejo minuto ali dve za sproščeno posedanje v senci domače terase. Včasih se ta čas celo uskladi s časom tihote. Takrat lahko res zaznam skoraj vse, kar se dogaja okrog mene. V teh dneh so na sceni predvsem različne brenčeče žuželke. Nekatere zgolj letijo mimo, druge pa seveda naletijo na težavo. Okno ali prozorna streha jih hitro preslepita – potem pa lahko tudi dolge minute opazujem živalco, ki se zaletava z glavo ob zid (no, ob steklo:)) … in ne dojame, da bi bilo z minimalnim ovinkom vse rešeno. Bila bi svobodna in tudi vse okoli nje bi bilo pristnejše, saj ne bi več gledala sveta skozi (umazano) stekleno plast.
Kako da ne poskusi najti druge poti? Še več, celo če ji sugeriram smer gibanja in ji skušam pomagati, ni nič drugače! Kot bi se bilo naravnost čudovito tristokrat zaleteti v isto šipo …
Preberite še:
Dvojčici, ki sta družinsko življenje postavili na glavo
Ko na vsak način skušamo doseči svoje
Ko sem zadnjič spet tako opazovala zaletavi mrčes, me je prešinilo: tudi jaz sem zaletavi mrčes! Mnogo nas je, ki se lahko najdemo v muhah, osah in podobnih živalcah. Za svoje življenje, za življenjsko obdobje ali pa samo za naslednji dan si tako zelo radi naredimo načrt, ki se nam v danem trenutku zdi odličen, najboljši, morda celo popoln. Nato pa hitro naletimo na ovire in kot posledica kmalu nastopi razočaranje. Pričakovali smo gladko, ravno pot … A to nas ne ustavi. Na vsak način skušamo doseči svoje, to, kar smo si zadali – meni nič tebi nič pričakujemo čudež.
Ničesar v svojem početju ne bi spremenili, a vendarle pričakujemo neko spremembo, Bog ve od kod … Vmes si morda lahko že skoraj priznamo, da nima smisla, a se nam niti ne ljubi razmišljati o novem načrtu. Težko si je priznati, da se je vse podrlo. Izgubljamo energijo in dragoceni čas, ki bi ju mnogo bolje uporabili, če bi si dali priložnost in se vsaj za nekaj trenutkov ustavili. Zadihali. Ohladili glavo. Se priporočili Svetemu Duhu. Kajti on je tisti, ki tolaži, krmari, vodi, vse uredi. Da je končni razplet potem seveda mnogo boljši od naših najboljših načrtov … Če mu le dovolimo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 34.
Preberite še:
Trmast, neposlušen, malomaren, pa je vseeno svetnik?
Preberite še:
Duhovni nasveti, da vaše govorjenje ne bo le prazno blebetanje
Preberite še:
Izpoved hudo bolne najstnice: “Jaz se borim za življenje, mnogo ljudi pa ga meče stran”
