Salezijanec Matild Josip Domić, star komaj 35 let, je bil predan duhovnik, ki je ljubil svoj poklicSlovensko Cerkev, zlasti pa redovno družbo salezijancev, je 28. avgusta pretresla vest o Matildovi nenadni smrti. Umrl je v prometni nesreči, ko se je vračal s kolesarjenja na Madžarskem.
Vedno nasmejani Matild je bil v duhovnika posvečen leta 2017 na Igu, kamor so se z družino preselili, ko je bil srednješolec. Obiskoval je Gimnazijo Želimlje, se potem vpisal na pravno fakulteto, a se kmalu odločil za teologijo. Med študijem in potem kot duhovnik je deloval v Želimljem, na Rakovniku v Ljubljani in nazadnje v Sevnici. Letos bi bil premeščen v Vojvodino, kjer delujejo slovenski salezijanci.
Preberite še:
Kako je smrt dojemala 11-letna deklica z rakom v zadnjem stadiju
Objavljamo iskriv zapis Aleša Mavra, Matildovega profesorja latinščine na Gimnaziji Želimlje:
Bil je dijak najbolj odbitega razreda na želimeljski gimnaziji, 2.b, jaz sem bil najbolj zelen in pedagoško najbolj neroden profesor te iste gimnazije. Čeprav bi se tisto, kar smo počeli, težko imenovalo pouk (latinščine) v ožjem pomenu besede, je vsaj v meni pustilo globoke sledove. Tudi Matild jih je.
Najprej zaradi imena. Ker je bil precej na vrhu redovalnice, je bil že prvi teden, ko v razredu še nisem poznal žive duše, reditelj. Prvo uro v drugem be sem suvereno odprl dnevnik in, ne da bi kaj veliko pomišljal, izstrelil: “Gospodična Matild, kdo manjka?” Butasto sem pogledal, ko so se razlegle salve smeha, moja avtoriteta, ki zaradi začetniško tresočih se nog že tako ni bila posebej visoka, pa je še nekoliko upadla.
Pozneje, ko sem končno ugotovil, da je fant, me je Matild velikokrat razorožil s svojo neposrednostjo. Pri neki uri sem politično korektno, kolikor se je le dalo, razpredal o tem, kako so se na slovenskih tleh mešali Iliri, Kelti, Rimljani, Germani, Slovani in kar je še teh ljudstev, in da smo po malem potomci vseh. Matild je mojo gorečo razlago prekinil kot iz topa: “Jaz sem čisti čefur!” Danes bi verjetno onemel še bolj kot takrat, a za kar nekaj trenutkov me je prisilil k molku.
Nepozabna bo ostala tudi ura v četrtek po odločilni tekmi za uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo na Japonskem in v Južni Koreji. Športno navdahnjeni bejevci iz doma z Matildom na čelu so kajpak sredi noči pričakali tedanje heroje na letališču. Zato za tretjo sklanjatev čez nekaj ur ni bilo prevelikega zanimanja. A ob Matildu je bila celo debata o Mladenu Rudonji nadvse poučna.
Čez mnogo let sem se razveselil novice, da je moj nekdanji dijak postal salezijanec. Lani spomladi sva se v Veržeju po dolgem času srečala. Ko me je prišel pozdravit, sem ugotovil, da ga iskrivost in neposrednost nista minili. Iz srca sva se nasmejala mojim pedagoškim kiksom. In si obljubila, da se spet srečava. Čeprav je danes to težko verjeti, trdno zaupam, da se res bova. Počivaj v miru, Matild.
Povsod je prinašal vedrino
Matildova zadnja objava na Facebooku (z učenjem madžarščine se je pripravljal na delovanje v Vojvodini) je zelo zgovorna: Hvala ti, Jezus, ker me ljubiš!
Preberite še:
Da od smrti vstane Bog, še verjamem, a da z njim vstane tudi človek …
Njegova beseda pa bo ostala – vsaj na YouTubu, kjer si lahko ogledate kar nekaj njegovih izvirnih nagovorov.
Družini in sobratom salezijancem iskreno sožalje!
Preberite še:
“Oprostila sem človeku, ki je povzročil smrt mojega edinega sina”
Preberite še:
“Moževa smrt mi je približala večnost”
Preberite še:
Smrt kot del slike našega življenja
