Dvakratni očka in štirikratni dedek obožuje tek in dobrodelnost. Gost Moških skrivnosti je Igor GošteV življenju je opravil okrog 3.000 intervjujev, vrsto let je urednikoval zasavski lokalni televiziji ETV, še vedno snema pogovorne oddaje in piše kolumne za Reporter ter knjige. Pred kratkim je izdal že svojo deveto z naslovom V zakulisju. A ne glede na vse doseženo Igor Gošte še vedno najbolj obožuje ženo Mojco, s katero sta par že štiri desetletja, ter njuna otroka in štiri vnuke. Rad se pogovarja, teče, rad je dobrodelen in bere. Prebral je tudi prav vse epizode Moških skrivnosti. Zato je bil na vprašanja dobro pripravljen. 😉
Služba, žena, otroci, vnuki, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Ker sem dislektik in mi težave delata tako leva kot desna stran, si lahko mislite, kako krmarim med prijetnimi in neprijetnimi dolžnostmi. Na primer v prometu. Če mi kdo reče, naj zavijem levo, mi mora še pokazati. Sicer pa mi je pater Karel Gržan v nekem intervjuju dejal, da dislektiki v življenju bolje “pridemo skozi”, zato, ker se naučimo iznajdljivosti.
Preberite še:
“Pravijo, da se moški ne spremeni. Ni res! Jaz se spreminjam”
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Pravijo, da moški ne morejo delati dveh stvari hkrati. Pri meni to ne drži, če se malce pošalim. Lahko govorim in zraven pijem kavo. Naj mi ženske ne zamerijo, ampak, to, da pravijo, da jokajo le ženske, ne drži. Meni se je solza že večkrat utrnila, ko sta otroka ali pa vnuki proti meni naredili prvi korak, ko je zmagal kakšen naš športni as, ko me je kdo zapustil, pa sem želel oditi pred njim … Tisti stereotip, da obstajajo moška in ženska dela, pa po mojem kar drži. Jaz nisem za v kuhinjo, za sprehode s sesalcem po stanovanju, jaz sem bolj za moška dela, za kramp in lopato.
Kako razvajate svojo ženo?
Včeraj sem jo več kot uro masiral, potem sem ji pobarval lase, nalakiral nohte, ji skuhal kosilo, ji zajtrk prinesel kar v spalnico. Upam, da tega ne bo prebrala. (smeh)
Igor Gošte je v svoji oddaji Sledi korakov gostil tudi Andrejo Jerše, ki živi s presajenim srcem:
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Spoznala sva se v disku, ki je bil v najinih časih odprt med 17. in 22. uro. Pa se zaradi tega ni nihče pritoževal. Ne mi, ki smo tako ujeli zadnji avtobus iz Trbovelj v Zagorje, ne mame, ki jim ni bilo treba doma v skrbeh za nas čakati do jutranjih ur, ali bomo domov prišli po dveh ali po štirih. Na prvi zmenek sva šla v znamenito trboveljsko Kupolo, kavarno, ki je bila v obliki pomaranče.
Zdaj je že obledela, a še stoji. Proti koncu avgusta sem jo imel namen peljati na sedemdnevni zmenek v Izolo (zdaj greva za več dni), pa so mi epidemiologi iz NIJZ odredili karanteno. Tako, da imava zdaj, ko to pišem, že kar nekaj časa zmenek. A ne v Izoli, kar doma med štirimi stenami, kjer sem, ne boste verjeli, odtekel cel maraton. Štirikrat po 10 kilometrov po na srečo dolgi veži, pa malo po kuhinji, spalnici, dnevni sobi … In se je nabralo.
Preberite še:
Janez z ženo tekmuje, kdo bo obesil perilo ali previl dojenčka
Recimo, da bi morali napisati kolumno z naslovom Dedek v formi. Kako bi se začela? Katerih pet (ali več) veščin, navad bi izpostavili v njej?
Verjetno bi se začela, da dedek Igor rad pomaga ljudem, ki so pomoči potrebni. Na malo svoj način. Tako, da je pripravljen in tudi zmore za dobro drugih in seveda tudi za svoj ego odteči več kot 100 kilometrov naenkrat. Napisal bi tudi, da je dedek Igor zaplodil otroke, zasadil drevo in se povzpel na Triglav. In seveda, da je v sebi ohranil otroka.
Preberite še:
“Neizmerno srečo imam, da sem plačan za stvar, ki jo počnem najraje na svetu”
Pri 56 letih imate štiri vnuke. Kako hranite in ohranjate otroka v sebi? Kakšna mora biti oseba, ki želi postavljati mostove med generacijami?
Moji vnuki mi pravijo, da sem del njih. Da ne bom nikoli odrasel. Verjetno se zato tako radi igrajo z mano, jaz pa z njimi. Zanimivo, da mi tudi mnogi odrasli znanci pravijo, da bom ostal večno otrok. Sicer pa, mar nismo vsi otroci, ki imamo srečo, da imamo še koga od staršev? Pri meni je torej tako, da mi otroka v sebi sploh ni treba hraniti in ohranjati, ker je ves čas v meni. Po drugi strani sem pa tudi pravi “mostograditelj”. Najrajši sem v družbi otrok in starejših. Tistih, ki so v obdobju jeseni svojega življenja. Ker sem sam nekje vmes, že blizu jeseni, smo potem res prava druščina za gradnjo mostov.
Napisali ste devet knjig, napravili okrog 3.000 intervjujev, 13 let urednikovali lokalni televiziji ETV. Še vedno snemate oddaje in pišete kolumne. Kako “zadene” pisana in kako govorjena beseda? Na drugačen način? Katera vam je bližje in zakaj?
Verjetno sedaj zapisana beseda v Reporterju bolj “zadene”, ima večji doseg kot prej besede, ki sem jih v eter spuščal prek lokalne televizije. Tako pisana kot govorjena beseda sta mi blizu. Obe sta moji ljubici. To, da rad govorim, tako in tako vedo vsi moji. Vedo pa tudi, da rad pišem. Ampak ker sem tudi malce len, se verjetno strinjate, da veliko manj energije porabim za govorjene kot pisane besede. Govorim lahko kadarkoli, četudi me kdo sredi noči prebudi, k pisanju se spravim težje. Tudi zato, ker moram to vedno delati z očali (EMŠO), pri govorjenju pa jih ne potrebujem.
Preberite še:
Mož in oče mehkega srca ter nalezljivega nasmeha razkriva, pri čem ga žena najbolj pohvali
V življenju ste počeli in še počnete ogromno stvari, od vseh medijskih vlog do organizacije dobrodelnih prireditev, predvsem tekov. “Nimam časa” je vedno priročen izgovor. Kako si čas organizirate vi, da vam je tudi v najbolj napetih letih ostala energija za pomembne ljudi in stvari?
Zadnja leta si čas poskušam res sam organizirati. Lepo počasi skozi dan. Čeravno se moja mama ne bi strinjala, da sploh kaj delam počasi. Včasih tudi pri njej opravim kakšno delo, ki ga sama ne zmore. Ko končam, mi pogosto reče, da je utrujena od moje hitrosti. Ampak tako prej, ko mi je časa primanjkovalo, in še bolj zdaj vedno najdem čas za klepet ob kavi, za pogovore z zanimivimi ljudmi in vse bolj tudi za “klepet” na mojem vrtu, kjer sem sam. Prostovoljno. A me je vse bolj strah, ker nas v to samoto, neko samoizolacijo, vse bolj silijo tisti, ki nas kar naprej svarijo pred nekimi nevarnimi virusi. Kot da smo doslej živeli brez njih.
Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?
Ker veš, da na tem svetu nisi zaman. Da nisi za seboj pustil le stvari, dobra in slaba dejanja, ampak nekaj, kar je iz tvojih žil. Ko to imaš, veš, kam mora biti usmerjena vsaka tvoja misel, vsako tvoje dejanje.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Ljubezni, zaupanja in poguma. Ker vem, kako lepa je ljubezen, jo privoščim vsem. Ker vem, da brez zaupanja ne gre, me moti, da nam svetovni odločevalci, tudi domači, ki nas imajo za lutke, ne zaupajo. Poguma imam sam sicer premalo, a toliko vendarle, da vsakemu povem ali zapišem, kar mu gre. Kulturno.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Smrt očeta. Takrat sem se zavedal, da smo vsi minljivi. Tudi Veliki očetje, kar je moj oče knap zagotovo bil.
Preberite še:
Ko je obležal, mu je bil “Bog bližje kot kadarkoli”
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
V pogovorih z vnuki, starostniki in ob knjigah. Pravzaprav tudi z vsako oddajo, ki jo posnamem z zanimivimi sogovorniki.
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Enkrat sem v bratovih zapiskih, ko sem bil še “mulc”, našel to pesem:
Želim si, da bi bil za sekundo ali dve hitrejši,
za misel ali dve bistrejši,
za ljubezen ali dve srečnejši …
Ko zdaj pomislim, vidim, da grem lahko veselo v prihodnost. Kajti bil sem hitrejših od drugih, tudi bistrejši, da sem si pred skoraj štirimi desetletji priboril Mojco. Ljubezni? Ja, teh se je pa skozi leta nabralo lepo število. Ves čas je bila tu Mojca, potem hči, sin, vnučka, vnuki. Nekoč bodo pravnuki. Si lahko želim še kaj več?
Preberite še:
Navdihujoča mladoporočenca: namesto zabave sta na poročni dan stregla drugim
Preberite še:
Enkraten nasvet 107-letnice, ki je preživela špansko gripo in covid 19
Preberite še:
Neverjetna redovnica: dosegla svetovni rekord in ob tem zbirala denar za dobrodene namene
