Na obisku pri družini Strle iz LogatcaStrletovi domujejo v Logatcu. Zakonca Tomo in Ana imata sedem otrok, starih od tri do 15 let, deseti član družine je na poti. Na domači terasi, ob dišeči šabesi, sočnih breskvah in slastni piti se je razvil zanimiv in zabaven pogovor, ki vam ga serviramo v intervjuju.
Čestitke za tako številčno družino, sedem otrok. To je pravljično število. Verjamem pa, da ni vse vedno kot v pravljici. Katere družinske situacije so vama v največji izziv in kako se z njimi soočata?
Tomo: Puberteta, vzgoja, zaupanje, o katerem smo se pogovarjali pred kratkim.
Ana: Pri mlajših pa se spopadamo s trmo. Veliko je usklajevanja in prilagajanja, ampak to dojemam kot plus, saj te v življenju čaka nenehno prilagajanje – v službi, družini, družbi, prilagajanje zakonom, pravilom …
Preberite še:
Kaj obiskati, če se z družino odpravite v Belo krajino
Ko se navadite na nekaj, se že pojavi kaka druga situacija. Gre za nenehno preseganje cone udobja?
Ana: (nasmešek) V koronačasu sem ugotovila, da so nekateri naši otroci zelo razvajeni.
Res? Kateri dogodki so vas napeljali k tej ugotovitvi?
Ana: Če vzamemo srednji “sklop” otrok – tretjega, četrtega in petega – imajo vselej nekoga starejšega, ki poskrbi zanje. Potem je naša desetletnica “prijavila”, da si ne zna odrezati kruha. Prosim?!?
Preberite še:
Na obisku pri družini z 11 otroki. “Skupaj z Bogom gre lažje”
Tomo, kaj pa vaše izolacijske ugotovitve?
Tomo: Delati od doma in misliti, da si v šoli, je za otroke predstavljalo velik izziv. Kar zadeva družino, je bilo pa pestro. To je bil čas, ko nismo mogli iti nikamor, bili smo primorani sobivati, se krepiti drug ob drugem. Kot dopust! A bilo je nepozabno lepo.
Strletovi otroci
Pia ima 15 let, Ema jih šteje 14, Tobija 12, Katarina 10, Sara 7, Monika 4, Hana pa 3. “Fantje so zelo živi, čuvati jih je bolj pestro kot dekleta. Tudi če so ta mlajša, so bolj skrbna in umirjena,” ugotavlja prvorojenka, sveža srednješolka Pia. V družini velja prepričanje, da bo edinega Strletovega sina veselo vsako dekle. Ker ima okrog sebe šest sester, je zgovorni Tobija odlično informiran o vseh ženskih stvareh, na primer glede ličil in stila oblačenja, obvlada pa tudi moške spretnosti.
Kako se s Tobijem borita z ženskim delom družine, ki je v krepki premoči? 😉
Tomo: V redu. Žena pravi, da sva kralja. (nasmešek) Dekleta naju razvajajo, uredijo stvari. Žena je zelo skrbna pri gospodinjstvu. Super sem se poročil! (smeh) Tudi otroci so zelo marljivi, predvsem starejši. Mlajših pet je treba bolj vzgajati, jim dati kaj za življenje. Živeti v večinsko ženski družini je zame privilegij! Res mi je zelo lepo.
Ana: Malo drugače je. Fantje se zanimajo za šport, akcijo.
Lahkih nog naokrog s Strletovimi:
Vsak od otrok ima svoj značaj, odlike, muhe, čeprav so iz istega gnezda. Česa sta se naučila od posameznik otrok?
Ana: Potrpežljivosti! (smeh) Doslednosti, sprejemanja drugačnosti. Tudi starši rastemo z otroki, ne le oni z nami. Na primer Ema je bila kot otrok zelo živa, vse jo je zanimalo, marsikaj je ušpičila. Preselili smo se v sveže pobeljeno stanovanje, naslednje jutro je ona, naš Picasso, s črnim flomastrom porisala vso steno. Skoraj se mi je odpeljalo. Včasih je kaj razstavila. Otroka pač zanima.
Spustiti se na otroško raven je bilo včasih zame zelo težko. Počasi se navadiš. Ko gremo zdaj na sprehod, nič več ne težim, zakaj se kdo dotika vseh ograj ali zakaj pobira kamenčke. Nekoč sem rekla, da manjka le še to, da bi iz jakne skakale žabe. No, najhuje je bilo pri prvih štirih, ki so se rodili v petih letih. Trije so bili v plenicah. Zdelo se mi je, da le hranim, previjam in pospravljam. Zdaj je bistveno lažje.
Preberite še:
Pri družini novomašnika: “Martin je bil blagoslovljen, še preden smo vedeli, da ga bomo dobili”
Tomo: Vsi imamo ideale, povezane z družino. Potem se vse to lahko podre kot domine. Vsak od otrok je tako različen, da svojih idej ne moreš projicirati na vse enako. Ob otrocih spoznavam svojo realnost – kdo sem in to, kar me spravi na obrate. Pri otrocih mi dvigne pritisk tisto, kar sovražim pri sebi. V njih vidim sebe, svoje napake, zaradi tega “popenim”.
Počitniška prigoda družine Strle:
Pred časom se vam je zgodil zanimiv pripetljaj, ko se je na družinskem sprehodu v popolni zasedbi ob vas ustavila policija. Kaj se je zgodilo potem?
Ana: Z možem sva zelo pozitivna, energična. V vsaki stvari skušava najti nekaj dobrega.
Tomo: Zgodilo se je med obdobjem korone. Policista sta se povsem prijazno pripeljala mimo nas, ko smo bili na sprehodu, in vprašala, ali smo vsi iz istega gnezda. Potrdila sva in to je bilo to. Ustavili so nas še večkrat. Pač, ne poznajo nas. Za nami se sicer ljudje ozirajo, slišimo tudi kako opazko. Mi smo velika družina, ponosni smo na to. Tovrstne govorice me ne ganejo.
Preberite še:
Ko vam najstnik zabrusi: “Dovolj imam te družine!”
Kakšne opazke priletijo do vas?
Tomo: Včasih štejejo otroke in ne morejo verjeti, da so vsi naši. (smeh) Jaz sem sicer edinec, pri ženi pa so bili trije otroci. Moja zgodba je sicer taka, da sem se krstil šele pri 17 letih. Nisem imel predstave ne o takem življenju, ne o takem zakonu, ne o toliko otrocih. A tako deluje Bog.
Preberite še:
“Družinsko življenje s tremi pubertetniki je svojevrstna preizkušnja, vedno polna izzivov”
Kako ste prišli do krsta v letih, ko gredo številni v prav nasprotno smer, iz Cerkve?
Tomo: Moja pokojna sorodnica je bila sestra usmiljenka na Mirnskem gradu. Molila je, da bi postal duhovnik. Nekoč v puberteti, ko sem imel dekle, sem mami naročil, naj ji ne pove, da imam dekle, ker bo molila, da greva narazen. (smeh) A za vse te molitve sem ji tisočkrat hvaležen. Zaradi njih sem prišel v Cerkev.
Tja sem prišel, ker sem se spraševal o smislu življenja. Starši so se ločevali, doma je bilo nasilje, alkohol. Spraševal sem se, zakaj moram trpeti. Zato danes mladim pravim, da morajo oznanjati. V tistem času nisem od nobenega prijatelja slišal: “Tomo, ti trpiš, Bog te ljubi.” To sem spoznal šele pozneje. Hrepenel sem po tem, da bi me imel kdo neizmerno rad.
Poročena sta že 17 let. Kako sta se v tem času spremenila vidva osebno, kot zakonski par in vi kot družina?
Tomo: Dolgo sem bil egoističen in mislil, da se mora žena spremeniti in ustreči meni. Šele pozneje sem dognal, da če želim, da bo žena srečna, moram zanjo “umreti”. V smislu, da jo ljubim takšno, kakršna je, ne da čakam, da se ona spremeni. Ampak da se moram spremeniti jaz.
Katera sprememba je bila najbolj korenita?
Ana: Zdelo se mi je, da sem se izčrpala v ljubezni, sprejemanju, pričakovanju trenutka, da bo mož enkrat le videl, da obstajam, ne da samo sobivava. A mi ni uspelo, da mu dopovem, kaj bi rada. Torej, da bi mi kaj pomagal ali me pohvalil. Preproste pozornosti. Nekoč sem imela dovolj, povedala sem mu, da se počutim kot konj, ki vleče voz naprej, on ga pa nazaj. Tako ni šlo več naprej. Imela sva pogovor, ki je trajal kar tri tedne. Mož je bil kar malce v stresu, kaj pogrevam stvari, stare pet let in več. Tedaj sva imela pet otrok, poročena sva bila 11, 12 let. To je bila prelomnica zame. Tomo jo še čaka. (namešek)
Preberite še:
“Danes sva ponosna, da imava veliko družino: tri otroke na zemlji in enega posebnega na nebu”
Tomo: Skozi življenje sem se naučil potrpeti. Rečem si, da je to, kar se mi dogaja, že za nekaj dobro in grem naprej. Vesel sem, da imam pozorno ženo, nežno dušico, ki zazna, da je kaj narobe. Zame je pa vse kar nekako v redu. Žena ima občutek za odnose.
Pri tako veliki družini si nenehno razpet. Vseskozi se kaj dogaja. Zmanjka časa za povezovanje. V zadnjih nekaj letih si vzameva zase kakšen vikend, da se poveževa – tako duhovno kot telesno ter vsekakor z dolgimi pogovori. Zdaj je drugače, ker lahko večji otroci popazijo na mlajše in si lahko midva na primer privoščiva kakšen sprehod.
Odnosi se brusijo. Tomo, ste inženir lesarstva, zato tudi poklicno brusite. Kaj vam vaš poklic govori o naravi, stvarstvu?
Tomo: Prav mehansko lesa ne brusim, ampak ga obdelujem s programiranjem strojev. Zame je les čudovit, naravni material, ki ga je ustvaril Bog in ga premalo uporabljamo. Če se poglobiš v anatomijo lesa, kako drevo raste, je to čudež. Tako kot spočetje otroka.
In če potegnem vzporednico z otroki, je podobno tudi pri lesu. Na drevesu nobena veja ne raste enako, vsaka ima svoje lastnosti. A vse rastejo iz istega debla. Otroke vzgajaš približno enako, a te presenetijo z odzivi. Otroke je naporno vzgajati. Zato se velikokrat prepustimo zaupanju v Gospoda. Edino, kar jim lahko dam, je moj zgled. Ne pomaga teženje, kaj ne delajo prav, če sam delam drugače.
Preberite še:
Navodila škofov: tako bo po novem potekal verouk
Preberite še:
Organist, ki igra za papeža: “Ko igram, me ne vidite”
Preberite še:
Vzgoja je vedno boj. Otrok namreč ve, kaj mu je všeč. Omejitve in prepovedi mu zagotovo niso.
