Raztreseno življenje, angel, ki ga je rešil, ozdravljen rak in čudež, ki je rešil njegovega otroka. Prava filmska zgodbaČeprav je to zgodba, ki jo je zelo težko deliti z drugimi, se je Miguel Angel Melgarejo Barba odločil, da stori ravno to. O svojih življenjskih vzponih in padcih je prvič spregovoril v intervjuju za Aleteio.
Miguel je zaradi zasvojenosti s pornografijo in samozadovoljevanjem padel v brezno, tako temno in globoko, da je počasi pozabil na vrednote, ki ga vodijo v življenju in vse skupaj ga je pripeljalo tako daleč, da je postal sokrivec pri umoru lastnega otroka.
Pogosto odgovornost za splav pripisujemo le ženskam, čeprav so zanj odgovorni tudi moški. Miguel se strinja, da je bila njegova odgovornost rešiti otrokovo življenje, a tega ni storil.
V tej zgodbi pa je navdihujoče predvsem to, da je Miguelu uspelo priti iz tega brezna in se osvoboditi odvisnosti. Vse se je začelo obračati na bolje, ko je spoznal svojo ženo Vicky, ki mu je pomagala, da je s pomočjo njene čiste ljubezni in molitve premagal odvisnost in začel novo življenje.
Kakšno je bilo vaše obdobje odraščanja?
Prihajam iz katoliške družine, v kateri sta nam oče in mama vedno dajala zgled. Starša sta me imela rada in bila vedno spoštljiva drug do drugega.
Zahvaljujoč temu sem imel zelo jasno lestvico vrednot. Moja prepričanja so bila zelo močna in natanko sem vedel, kaj hočem. Brez dvoma je name vplivala okolica, in to močno. Pri določeni starosti, ko sem že sam sprejemal svoje odločitve, sem sprejel kar nekaj napačnih. Zelo napačnih. Imel sem zelo neurejeno spolno življenje. V tistem trenutku je bilo to nekaj prijetnega in zabavnega, celo vznemirljivega, vendar na koncu ni zadovoljilo mojih želja, zgolj moje telo.
Kot najstnik sem si vedno želel, da bi v zakon vstopil kot oseba, ki še ni imela spolnih odnosov. Toda svoj prvi spolni odnos sem imel pri 25 letih. Takrat sem bil zaljubljen do ušes in kemija je naredila svoje. Padel sem tako kot mnogi drugi. Prepričan sem bil, da je to ženska mojega življenja.
Po tisti zvezi sem jih imel še kar nekaj. Ti odnosi bili neurejeni, toksični in skupaj z mojo zasvojenostjo s pornografijo so tvorili začaran krog, iz katerega nisem videl izhoda. Del moje mladosti se je tako izgubil med spolnimi odnosi in pornografijo.
Kdaj ste prvič prišli v stik s pornografijo?
Bilo je v srednji šoli, ko smo s skupino “prijateljev” hodili v eno od zapuščenih hiš, kjer smo imeli skrite revije s pornografsko vsebino. Tam smo potem kadili in si ogledovali revije.
Preberite še:
Najboljša kampanja proti pornografiji
Kaj je bila po vašem mnenju najhujša posledica gledanja pornografije in spolnih odnosov pred poroko? Kje je bila najnižja točka, kamor ste padli?
Najnižja točka je bila velik mejnik v mojem življenju. Najmočnejša, najbolj boleča stvar, ki jo v življenju najbolj obžalujem, je bil splav prvega otroka. Ker sva z nekdanjim dekletom imela neurejene spolne odnose, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo zanosila. In ko se je to zgodilo, se je nosečnost na veliko žalost končala s splavom. Temu sem takrat sicer nasprotoval, a kljub temu nisem storil dovolj, da bi svoje dekle prepričal, naj tega ne stori.
Ko sem to zvezo končal, se je zame začel zelo boleč proces prečiščevanje in globokega spreobrnjenja. V njem sem imel priložnost svojega nerojenega otroka duhovno krstiti ter njega in Boga prositi odpuščanja.
Ko govorimo o splavu, govorimo predvsem o tem, da je to odločitev ženske. A tudi moški imajo (ali bi morali imeti) vpliv. Bi zase lahko rekli, da ste splavili svojega otroka?
Da, zagotovo. Naredil sem splav. Ne morem kar izključiti svojega dela odgovornosti. Bil sem udeležen pri tem dejanju, čeprav bi lahko naredil kaj drugega in to napako bom nosil s sabo vse življenje.
Danes ne živim več z bolečino, živim s kesanjem in prepričanjem, da bom s svojim pričevanjem o spreobrnjenju pomagal drugim.
Moje sporočilo je, da smo tudi moški tisti, ki naredimo splav. Tudi moški nosimo določene posledice in občutimo globoko bolečino, ki jo splav povzroča. Vem in čutim, da sem oče mrtvega otroka.
Miguel, kako bi vi opisali splav?
To je umor. Podel in strahopeten umor bitja, ki nima možnosti obrambe, ki ne zna kričati, govoriti ali se braniti.
Kako se je potem končalo to vaše obdobje razvrata? Kakšna je bila vaša pot spremembe?
Začelo se je s procesom žalovanja, skozi katerega sem šel, ko sem končal to toksično zvezo. Sam sem se sicer z nekdanjo partnerko želel poročiti, a me je zapustila zaradi drugega. Bilo mi je zelo težko, predvsem zaradi močne fizične oz. intimne navezanosti, ki sem jo čutil.
V šestih mesecih sem izgubil okoli 10 kilogramov, saj sem vsak večer jokal in nisem veliko jedel. Sem se pa v tem obdobju zelo zbližal z Bogom. Vsak dan sem molil in prosil Boga tudi za njeno srečo.
Kakšno leto je trajalo, da sem se spet postavil na noge. Nato je v moje življenje vstopila zelo posebna oseba, ki mi je bila sicer že nekaj časa všeč, a ji nisem namenil veliko pozornosti. Vajen sem bil namreč drugačnih žensk in drugačne vrste partnerskih odnosov. Pozabil sem že, kako je treba biti vljuden do dame. Verjetno tudi zaradi slabih odločitev, ki sem jih sprejemal, in zato, ker je bil moj um zasvojen s pornografijo. Bil sem celo zelo blizu, da bi jo zaradi tega izpustil iz rok.
A je nisem. In tako se je začela zveza z mojo zdajšnjo ženo, ki mi je že takoj na začetku dejala, da želi, da najino zvezo živiva v čistosti. Ko sem ji odgovoril, da mi je ta ideja zelo všeč, je bila sprva presenečena, saj je poznala moje ozadje.
Preberite še:
Dala mu je na izbiro: “Jaz ali pornografija”
Kdaj ste jo torej vprašali, če bi postala vaše dekle?
Po tem ko sva se približno tri mesece spoznavala in družila, sem se odločil, da ji zastavim to vprašanje, čeprav nisem vedel, kako naj to storim. Želel sem, da bi bilo to res nekaj posebnega, zato sem se obrnil na Boga, naj mi pri tem pomaga.
To sem nato storil sredi nogometnega igrišča, kjer sem pokleknil na eno koleno in jo s prstanom v roki vprašal, če bi postala moje dekle. Številni, ki so bili priča dogodku, so mislili, da sva se zaročila, a ni bilo tako. Od takrat naprej naju je kot par spremljal Božji blagoslov.
Seveda ni bilo vse rožnato. Bilo je tudi zelo težko. Predvsem zaradi zavrnitve mojega tasta in nekaterih drugih družinskih članov mojega dekleta. Njenega očeta sem razumel, saj bi se sam najverjetneje odzval enako, če bi moški, kot sem bil jaz, dvoril moji hčerki.
Kaj se je zgodilo po tem?
Proces mojega spreobrnjenja se je nadaljeval in Bog je prek moje žene poskrbel za to, da lahko danes rečem, da sem povsem drug moški.
In kje se konča moj proces spreobrnjenja? Z mojim rakom na debelem črevesju. Spreobrnjenje v moji duši in mojih mislih se je dopolnilo s spreobrnjenjem mojega telesa. Bogu se vedno znova zahvaljujem za bolezen, ker vem, da se je zgodila v moje dobro.
Seveda ni bil Bog tisti, ki mi je poslal raka. Odgovoren za to bolezen sem sam, zaradi ekscesov, stresa in slabega načina življenja. Marca 2020 so mi sporočili, da sem ozdravljen. Bog je ozdravil moje telo, predvsem pa mojo dušo in spremenil moje življenje, za vedno.
Preberite še:
Zakaj bi se vzdržali spolnosti pred poroko?
Pogosto lahko slišimo, da se ljudje, ki so zasvojeni, težko spremenijo in da bodo moški, ki so ženskarji, to ostali tudi v zakonu. Zakaj menite, da se pri vas to ni zgodilo?
To so vzorci, ki se res ponavljajo, vendar le, če niste iskreni do sebe. To pomeni, da neko hrepenenje skrivate v sebi. Posledično med vami in vašim dekletom ni iskrene komunikacije in zato tudi nista odkritost in resnica tisto, kar dva človeka združuje.
Ti vzorci se ponavljajo tudi, če naivno verjamemo, da bo to, kar čutite do druge osebe, dovolj, da boste spremenili vaše življenjske navade, vaše razmišljanje, vaše razvade in napake.
Če ne boste svojih bede, sramu in krhkosti položili pred Boga, se ne bo nič spremenilo. Morate se ponižati, se prepoznati kot grešnik in prejeti Božjo milost, da se potem v vašem življenju lahko dogajajo čudeži. Le tako boste lahko doživeli pristno spreobrnjenje.
Kaj pa se je zgodilo, ko ste svoji ženi povedali za vašo preteklost, za zasvojenost s pornografijo in za splav?
Bilo je zelo težko, saj je nisem želel izgubiti. Hvala Bogu se je odzvala zelo razumevajoče. Najina zveza je bila zelo nedolžna. Bila sva kot dva otroka, ki čutita nekaj resničnega, lepega in čistega drug do drugega. Tako sva preživela kar tri leta skupaj, kar mi je pomagalo, da sem se prečistil, odstranil vse slabo in si uredil svoje misli.
Jasno nama je bilo tudi, da mora biti Bog najin temelj, zato sva vsak dan skupaj molila, hodila k sveti maši in skupni čas izkoristila tudi za duhovno rast. Z njeno pomočjo sem našel način, kako svojo vero živeti resnično in pristno.
Preberite še:
“Vemo, da molitev igra veliko vlogo pri čudežih, ki se dogajajo z našo malo deklico”
A preizkušnje se za vaju še kar niso končale.
Najin prvi sin je bil mrtvorojen in zdravniki so pripravljali vse potrebno, da bi ga oživili. Zdravnik mi je dejal, naj držim pesti, da bo uspelo, jaz pa sem mu dejal, da v to ne verjamem in da bom raje molil in sinovo življenje predal v Božje roke.
Zakaj je do tega sploh prišlo?
Šlo je za zdravniško malomarnost. Ginekologinja, ki je mojo ženo spremljala v nosečnosti, ni bila pozorna, da gre za rizično nosečnost. Posteljica se je namreč popolnoma odluščila od notranje stene maternice in stanje ni bilo pravočasno zdravljeno, zato je bila tudi moja žena na robu smrti, tako kot sin.
To so bile zelo boleče ure polne stresa in strahu. Moral sem biti močan in prihraniti solze za trenutke, ko bom sam, saj sem moral ženi stati ob strani in ji vlivati upanje. Sina so prepeljali v splošno bolnišnico, medtem ko je ona morala ostati na zasebni kliniki, kjer je rodila. Po nekaj dneh so jo odpustili in lahko sva obiskala najinega sina. Ob pogledu nanj in na njegovo drobno intubirano telo, se nama je zlomilo srce.
Kakšne so bile takrat napovedi?
Morali smo čakati. Vsak dan smo trepetali za njegovo življenje. Kmalu je bila napoved bolj spodbudna, saj so nama dejali, da sin ne bo umrl, da pa vseeno ne vedo, kako resne bodo posledice zaradi pomanjkanja kisika v maternici. Bila sva pripravljena na vse in odločena, da bova sina imela rada, ne glede na njegovo stanje.
Kar 48 dni je bil na intenzivni negi. Vsak dan se je zdel kot leto. Nato pa so zdravniki opravili teste in bili zelo presenečeni nad rezultati. Celo večkrat so jih ponovili, ker niso verjeli, da je to mogoče in da so lahko tako zelo dobri.
Nekateri so nam dejali, da bi mu morala dati ime Lazar, saj je ta otrok oživel in nima nobenih posledic. Midva sva ga sicer že poimenovala in ga tudi krstila prvi dan, ko se je rodil. Ime mu je Jose Pablo in iz bolnišnice so ga odpustili prav na dan praznika svetega Pavla, njegovega zavetnika.
Danes je Jose Pablo zdrav in vesel otrok. Za to ni znanstvene razlage. To je čudež!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Tabu tema: pornografija. “Zasvojenost je iz mene napravila ljubezenskega invalida”
Preberite še:
“Moški si pogosto samo v spolnosti dovoli pokazati svojo potrebo po telesni bližini”
Preberite še:
“Večno” samski: “A zate pa ni nihče dovolj dober? Ali si morda drugače usmerjena?”
