Z njo se bojujemo, je ne poslušamo in jo zanemarjamo. Utrujenost velikokrat zavračamo zaradi nekega občutka krivde. Kljub temu priznati, da smo utrujeni, še zdaleč ni znamenje šibkostiSvoj delovni dan napolnimo do zadnje minute, preostali čas pa z dejavnostmi, tečaji, srečanji in naši otroci so običajno z nami na istem čolnu. Da si v tem tempu izborimo premor mora to biti sad trdne odločitve, kajti počitek ni razkošje, temveč nujnost.
Ampak ko skušamo upravičiti potrebo po počitku, to praviloma naredimo v storilnostni naravnanosti, češ: “Po službi grem počivat, da sem lahko potem bolj učinkovit/a; napolnim si baterije; kratka siesta in sem kot nov/a … pa tudi v tem času ne mirujem … ” In vendar počitek ni šibkost.
Preberite še:
Nova formula, s katero bo vaše delo bolj učinkovito, ob tem pa ne boste utrujeni
Nismo vsemogočni
Naša potreba po počitku ni zgolj biološka. Z njo priznavamo in izkazujemo, da nas naše delo presega. Da je nekaj več kot preprost seštevek sredstev. V družini in vzgoji in z vsemi, s katerimi v življenju sodelujemo, nimamo opraviti s stroji, ki jih moramo pognati, ampak delamo z osebami – ki so svobodne. Počitek je znamenje, da se znamo odpovedati prividu vsemogočnosti in obvladovanja svojega življenja ter vseh, ki so na neki način od nas odvisni.
Počitek je torej priznanje svobode vseh, za katere delujemo: “Res je, da sem delal zate, ampak ti nisi rezultat tega dela, kot je na primer avtomobil, ki ga pripeljejo po tekočem traku. Ti si svoboden in sposoben preseči moje napovedi ter ubrati poti, ki jih sam nisem predvidel in iti dlje od tega, kar sem jaz storil zate.”
Preberite še:
Se v službi borite z utrujenostjo? Tole bo pomagalo
Brez slabe vesti
Zakaj imamo torej tolikokrat občutek, da se moramo opravičevati, če si vzamemo pet minut počitka? Občutek imamo, da se med tem, ko dremamo, vse razdre. Čutimo krivdo, ko vidimo, da drugi delajo in vrtijo veliki stroj sveta brez naše pomoči. Kot bi imeli nad vsem nadzor, kot bi bilo vse v naši moči …
“Medtem ko spim, v meni in v drugih potekajo procesi, ki niso odvisni od mene.” Seveda je to nekoliko ponižujoče reči. Navsezadnje sem samo nekoliko zadremal/a, to lahko naredi prav vsak in se s tem ne morem pohvaliti. Kljub temu se takrat odpremo Božjemu delovanju. Takrat ponotranjimo, da preprosto nismo sami in to damo razumeti tudi drugim. “Tudi če zaspim in se sredi dneva odklopim, te ne puščam samega, to lahko verjameš.”
Osebe, za katere smo odgovorni, niso zgolj pod našim okriljem, ampak so v Božjih rokah in tega se morajo zavedati, zato je dobro, da nas vidijo, da si kdaj vzamemo čas za počitek. Vzeti si ga ni dejanje šibkosti, temveč vere. V Tistega, ki je Adama potisnil v globok spanec, iz katerega je prišla Eva, po kateri je stvarstvo videlo svojo dovršitev. In šele takrat je Bog videl, da “je vse prav dobro”.
Avtorica prispevka je Jeanne Larghero.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
10 svetopisemskih citatov za utrujene starše
Preberite še:
5 iger, ki se jih lahko igrate z otroki, tudi ko ste na smrt utrujeni
Preberite še:
“V življenju sem se naučila, da si je treba ustvariti idealne dneve”
