Razmišljanje o smrti, življenju in Božjem hrepenenju po vsakomer izmed nasTri mesece pred poroko sva z Alexom bedela ob smrtni postelji njegove matere. Več kot dvajset let se je borila z multiplo sklerozo in bila je izčrpana. Ko naju je soseda poklicala, da je Anna v hospicu, sva zbrala pičle prihranke in iz Ohia odletela proti Floridi, da bi bila z njo ob njeni zadnji uri. Nisva bila pripravljena na to, da bo umrla. Bila sva zadovoljna z razdaljo in njeno boleznijo – mislila sva, da imava tako več časa.
Ob njej sva se izmenjevala. Alexov brat Nicholas ima posebne potrebe, skrbeti pa sva morala še za materino hišo, zato sva čas preživljala med hospicem in hišo. Alex je Nicholasa pripravljal na materino smrt, jaz pa sem mirno sedela ob Anni in klepetala o dežju, svojih knjigah, bližajoči se poroki in najinih načrtih za Nicholasa. Ona ni nič odgovorila.
Preberite še:
Da od smrti vstane Bog, še verjamem, a da z njim vstane tudi človek …
Na zadnji dan njenega zemeljskega življenja je Alex postal nemiren. Nič več ni mogel biti v njeni sobi, zato se je sprehajal zunaj po vrtovih. Rekel mi je, da je čas, da odideva, da nimava več denarja in da je najinega dopusta konec. Oba sva vedela za mamino željo, da bi bilo poskrbljeno za Nicholasa. Želela sem ostati, ker se je Anna začela smehljati.
Širok nasmeh, ki je izžareval mir in veselje
Ves čas, ko sva bila pri njej, je bila neodzivna – razen tisto jutro, ko sva jo ob prihodu našla nasmejano. Odsotno je strmela skozi okno, na obrazu pa je imela širok, brezzob nasmeh, in to celih dvanajst ur. Njeno telo je izžarevalo veselje.
“Smehlja se!” sem rekla Alexu. “Smehlja se, ostaniva!” Ob prehodu v večno življenje sem želela biti ob njej. Zaradi silovitosti njenega veselja sem vedela, da bo padla naravnost v Jezusov objem. In želela sem biti zraven.
Preberite še:
Skrivno sporočilo umirajoče matere na hčerinih poročnih čevljih
Alex je odšel iz sobe, da bi uredil vse potrebno za letalske karte, jaz pa sem držala Annino roko in ji šepetala najine načrte glede Nicholasa. Nisem hotela, da bi jo skrbelo. Strmela sem v njen prijazen obraz, njen veličasten nasmeh. V tistem trenutku je Gospod odgrnil delček tančice.
“Žeja me po tebi …”
Čutila sem. Čutila sem ga tako blizu, da se nisem mogla zadržati. Vpila sem, jokala in se tresla od žalosti. Ne zaradi Anne, ki nas je zapustila tisti večer. Zaradi sebe. Tudi jaz sem želela iti. Čutila sem ga, bil je tako blizu, tako nežen, čutila sem vsa nebesa. Čakali so jo in jo gledali z istim pogledom ljubezni.
Bila sem tako ljubosumna. Prvič sem razumela, kaj je sveta mati Terezija mislila, ko je napisala, da Jezusa žeja po nas:
“Žeja me po tebi. Ja, to je edini način, kako sploh lahko začnem govoriti o svoji ljubezni do tebe … Žeja me po tebi. Odpri se mi, pridi k meni … daj mi svoje življenje. Dokazal ti bom, kako veliko mi pomeniš.”
V tistem trenutku mi je Gospod dal drobcen delček svojega srca. Ko sem stala ob taščini smrtni postelji v poznopopoldanskem soncu, mi je razodel tole resnico: Njegova žeja po tebi ti bo dala življenje.
Preberite še:
“Sin, ki ni veroval, nama je pokazal košček nebes”
Spoznala sem svoj resnični dom
Anni se pri odhajanju nisem mogla pridružiti, pa naj je moje celotno bitje, v katerem je odzvanjala ta resnica, še tako hrepenelo po nebesih. Bolelo me je srce. Moja duša je vzklikala, ko je spoznala svoj resnični dom. Ta dolgočasen svet, poln bolečine, vetra in avtoimunskih motenj, razbitih domov in zlomljenih kosti, poceni zadovoljstva in posvetnega udobja … Nič od tega nisem želela. Želela sem oditi domov, a sem morala ostati tu. Bolečina je bila nežna, neverjetna in neomajna kot smrt.
S to izkušnjo me je Jezus naučil, koliko ženska lahko prenese. Prav ženske so bile ob Jezusu, ko je umiral. Stale so pod križem s široko odprtimi očmi. Tudi one so zagotovo čutile, kako zelo tanka je bila tančica. Ko je spregovoril: “Žejen sem,” so gotovo to občutile v svojih kosteh. Sama sem njegovo žejo po moji ljubezni občutila dva tisoč let pozneje, ko je umirala moja tašča. Tudi ta hip jo občutim, ko pripovedujem o svoji izkušnji.
Preberite še:
“Prejela sva globok mir, notranje veselje, da je Rožle res pri Bogu, da je srečen v nebesih”
Sprejela sem bolečino spoznanja, kje je moj resničen dom. Vem, kaj pomeni videti smrt v vsej svoji grdoti – in imeti ob tem odprte oči. Vem, kaj pomeni uzreti slavo Kristusove zmage in ljubezen, ki ga je gnala v trpljenje. Njegova in moja žeja sta mi povrnili življenje.
Hrepenenje po nebesih
Drži, da bomo vsi umrli, a zdaj moramo živeti s pomembnim in veličastnim spoznanjem, da so nebesa le streljaj stran. Pomembno je čutiti hrepenenje po nebesih. Hrepenenje po našem pravem domu mora v nas rasti. V svetu je veliko prave bolečine, a je tudi veliko prave lepote. Biti moramo kot Marija, ko je ob vznožju križa premišljevala o svojem križanem Sinu. Biti moramo kot moja tašča Anna, ko je zagledala vstalega Sina. Naj Božja slava sije skozi naša krhka in strta telesa in razsvetljuje pot domov.
Preberite še:
Obhajilo – avtocesta v nebesa
Ko se prebijate skozi svoje dni, tedne in leta, ne pozabite, da je ta svet ranjen. Nikoli ni bil mišljen kot naš dom. Ko vam zmanjka besed, ko ste utrujeni od enoličnosti greha in osupljive lenobe zla, se spomnite te resnice: ustvarjeni ste bili iz iste snovi kot Theotokos, Marija Božja Mati. Zmožni ste stati ob vznožju križa in dopustiti, da vas obdajata trpljenje in bolečina, a vas ne posrkata. Spomnite se, kje je vaš dom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Oprostila sem človeku, ki je povzročil smrt mojega edinega sina”
Preberite še:
“Moževa smrt mi je približala večnost”
Preberite še:
Zakonca, ki navdušujeta s svojo zgodbo z 9 otroki na zemlji in 5 v nebesih
