Kakšen je bil mladi blaženi v očeh svoje babice, prijatelja iz srednje šole, duhovnega vodje, brata frančiškana in učiteljaVnema za Jezusa in evharistijo, zavzetost za dobrodelnost in nasprotovanje splavu. To je portret blaženega Carla Acutisa, kot ga rišejo pričevanja petih ljudi, ki so mu bili zelo blizu.
Od babice do srednješolskega prijatelja, od patra frančiškana do enega od njegovih učiteljev. 15-letnika, ki je prezgodaj umrl zaradi levkemije leta 2006, je od ostalih vrstnikov ločila neizmerna strast do Gospoda. Njegova zgodba je neverjetna in primer mlade, redke svetosti.
Preberite še:
“Prvič v zgodovini lahko vidimo svetnika, oblečenega v jeans in superge”
Pričevanja so navedena v knjigi Luigija Francesca Ruffatoja z naslovom Carlo Acutis – najstnik, zaljubljen v Boga.
-
Babica Luana
“Carlo me je vsak večer prosil, naj pripravim hrano, da jo bo odnesel beraču, ki je spal na tleh na javnih vrtovih. Zraven tega pa mu je dal še evro svoje žepnine, ko se je zbudil. Klepetal je s tistimi, ki so prosili vbogajme pred vrati njegove cerkve. Ko je videl, da drugi trpijo, se je poistovetil z njihovo bolečino.”
-
Učitelj
“Nikoli ne bom pozabil tega posebnega fanta, tako drugačnega od drugih in tako dobrega. Prepričan sem, da je bil Carlo zelo blizu Gospodu: imel je čudovito Jezusovo sliko tik pred mestom, kjer smo študirali, in … gorje vsakomur, ki se je je dotaknil. Rad pa bi povedal še to, da je težko, zlasti v teh časih, najti tako čistega fanta, kot je bil on.”
Preberite še:
15-letnega računalniškega “geeka” razglasili za Božjega služabnika
-
Prijatelj iz srednje šole
Srednješolski prijatelj pravi, da se je med poukom pri temi o splavu v razredu zelo burno razpravljalo. “On (Carlo) je edini podpiral stališče Cerkve in branil življenje nerojenega otroka. Tik pred njegovo smrtjo je njegov razred pripravljal prispevke o tem, kako na oploditev gledajo v različnih religijah, in Carla se je dotaknilo stališče judovske religije. To mu je dalo priložnost za poglobljene argumente in v pogovoru s svojo družino je dejal, da je bil šokiran, ko je odkril, da je na svetu na milijone zamrznjenih zarodkov prepuščenih strašni usodi. Dejal je, da bi, če bi bil ženska, posvojil enega od teh zarodkov, da bi mu na ta način dal priložnost, da se rodi.”
-
Duhovni oče
“Carlo je bil še posebej občutljiv pri opazovanju, ali so duhovniki svete maše obhajali na pobožen način. Ko je ugotovil, da niso preveč povezani z evharističnim praznovanjem, je bil žalosten; večkrat mi je rekel, da ‘so duhovniki iztegnjene roke Kristusa’ in morajo zato o Gospodu z navdušenjem pričevati. Tudi sami morajo biti luč in ne le vsakodnevni ponavljalci liturgičnega obreda, v katerega ne dajo svojega srca, njihove vere v Boga pa ni opaziti.”
Preberite še:
Obhajilo – avtocesta v nebesa
“Večkrat me je vprašal za nasvet, kako prepričati nekatere ljudi, ki se niso udeležili nedeljske maše. Povedal mi je, da so, ko z njimi govori o evharističnem čudežu v Lancianu in prikazanju angela evharistije fatimskim pastirčkom, ljudje videti razsvetljeni. Vedno sem ga spodbujal, naj širi Gospodovo besedo, ko se mu le ponudi priložnost. Bil sem zelo vesel svoje velike apostolske gorečnosti in močno sem upal, da se bo nekega dne Carlo odločil za duhovniško pot […].
-
Giulio Savoldi, misijonar in brat kapucin
“Imel sem srečo, da sem se večkrat srečal s Carlom; bil je veder fant, svetlečega obraza, odprt za vse dobro in lepo, vsekakor okrepljen z Gospodovim duhom. Zelo občutljiv na revščino in trpljenje drugih; v skladu s svojimi možnostmi je hotel olajšati bolečino tistim, ki so bili v vseh pogledih manj srečni od njega. To pojasnjuje, kako mi je nekega dne, spontano, z veliko ljubeznijo, prinesel vse svoje prihranke za najbolj potrebne otroke.”
“Z zavzetostjo je pomagal svojim vrstnikom, ki so bili v težavah, da bi jim vlil zaupanje in varnost, da bi jim prinesel nasmeh na obraz in medsebojno spoštovanje. Ni bil nagnjen k obsojanju tistih, ki so se zmotili, ampak se je voljno ponudil, da je vznemirjene duše ponovno peljal po Jezusovih stopinjah. Poslan je bil od Očeta, ne zato, da bi jih obsodil, ampak da bi jih rešil. Zahvaljujem se dobremu Gospodu, da sem ga lahko spoznal in občudoval. Zlasti ga čutim kot vodnika in močan klic k zvestobi ter svetosti v moji poklicanosti v skladu s skrivnostnimi načrti dobrega Boga, ki ga vedno zaznamujeta njegova neskončna dobrota in usmiljenje.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Kaj me je naučila molitev pred nenavadnim tabernakljem
Preberite še:
“Starši bolnih otrok smo v resnici obilno blagoslovljeni”
Preberite še:
Ne obupujte. Vse bo minilo, tudi pandemija koronavirusa
