V letošnjem letu se je poslovilo kar nekaj ljudi, ki sem jih poznalaV dneh pred praznikom vseh svetih verjetno vsi razmišljamo o življenju in smrti. Še zlasti o tem, kje so zdaj vsi tisti naši, ki so že pred nami odšli s tega sveta. So srečni? So končno odrešeni bolečin, stisk in preizkušenj, ki so jih doživljali v svojem življenju? Kako je tam, kjer so odšli?
Preberite še:
Namesto plastičnih sveč na grobovih se pokojnih lahko spomnimo tudi takole …
Slovo za slovesom
Spomladi smo pokopali mojo babico. Kmalu zatem je svojo mamo izgubila dobra prijateljica. V tem mesecu je v večnost odšla moja krščenka, 10-letna deklica, hči moje prijateljice. Pred nekaj dnevi pa se je poslovil tudi moj tast. Veliko opomnikov, kako kratko in krhko je naše življenje. Imam torej veliko priložnosti za razmišljanje o tem, ali se dobro pripravljam na trenutek, ko bo Bog k sebi poklical tudi mene.
Smo v današnjem življenju sploh vajeni resno, a ne morbidno, povsem brez druge “navlake” razmišljati o smrti, o tistem trenutku, ko bo naše zemeljsko telo izdihnilo svoj zadnji dih in se bomo končno znašli pred vrati večnosti? Kakšen odnos imamo do umirajočih in umiranja? Zdi se, da je naša družba razmišljanje o tem potisnila nekam daleč stran, saj nas premlevanje teh tem zlahka razgali in spravi v zadrego.
Preberite še:
“Moževa smrt mi je približala večnost”
Če se zanašamo le na ta trenutek, na to, kar je otipljivega, stavimo na večno mladost, neminljivo zdravje in gradimo le na zemeljskih temeljih, potem nas smrt bližnjega lahko udari kot strela z jasnega. Kristjani pa vendar v vsaki zdravamariji molimo: “… prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.” Smrtna ura ni le možnost ali opcija, smrtna ura je dejstvo in bolj ko bomo razmišljali o njej ter se nanjo pripravljali z lepim življenjem, lažje nam bo v trenutku, ko bo nastopila.
Videti spokoj na obrazu umrlega je pričevanje, da je njegova duša že odšla k Bogu
Moj tast je umrl na svojem domu, zato sem imela priložnost videti njegovo mrtvo telo nemalo po njegovi smrti. To je nekaj, kar je bilo včasih na deželi nekaj povsem običajnega, saj so umrle svojce imeli na parah ter nekaj dni vsi molili ob njih. Danes je tega vedno manj, zato imamo manj predstav in stika s tem, kako je videti smrt. Ko enkrat to doživiš, te smrti ni več tako strah.
Preberite še:
“Ob očetovi smrti sem spoznala moč vstajenja, odpuščanja”
Lahko rečem, da sem tastovo mrtvo telo sprejela in videla z veliko mero vere. Bilo je drobno in mirno. Na njegovem obrazu je bil spokojen izraz nekoga, ki je umrl lepo, če se da temu tako reči, v svoji postelji. Hkrati je bilo zame popolnoma jasno, da je tisto telo tam samo še telo, človeka, ki mu je pripadalo, pa v tem telesu ni bilo več. Odšel je tja, kamor je vse življenje upal, da bo prišel; prepričana sem, da mu je tudi vsakodnevno prejemanje evharistije vse njegovo življenje na široko odprlo vrata k Očetu.
Kako o smrti spregovoriti našim otrokom?
Včasih jo imajo priložnost od bližje doživeti, ko odide kdo od sorodnikov ali prijateljev. Prav nedavno razglašeni za blaženega, najstnik Carlo Acutis, pa lahko našim otrokom in mladim spregovori še na prav poseben način. Fant, ki je svoje življenje posvetil zapisovanju in spletnemu objavljanju evharističnih čudežev ter vneto živel za Boga, je otrokom toliko bližje prav zato, ker ima podobo mladega človeka, ki pa je vendarle zbolel, trpel in umrl v cvetu mladosti. Njegovo srce je gorelo za Boga in bližnjega.
Carlo je rekel: “Naš cilj mora biti Neskončnost, ne končnost.” Naj bodo letošnji prazniki priložnost za razmišljanje o tem, kako se na neskončnost pripravljam sam(a) in hkrati za odločitev za lepo, čisto in polno življenje, ki lahko najlepše tlakuje pot do tja.
Preberite še:
Česa se je Carlo Acutis naučil od svoje varuške?
Preberite še:
Od mame 7 otrok do vrhovne sodnice
Preberite še:
Ko zbolite, svojo bolečino združite z Jezusovim trpljenjem
