Morda se nam ne zdi najbolj spodbudno, toda spovedovanje vedno istih napak ima številne prednostiNeki človek je duhovniku potožil, da se “vedno znova spoveduje istih grehov”. Duhovnik mu je hudomušno odgovoril: “No, upam, da nimate namena zagrešiti kakšnih novih!” Resnično, dejstvo, da svojih razmer ne otežujemo z novim grešnim ravnanjem, je že samo po sebi milost. Toda v čem je smisel spovedi, če vedno znova ponavljamo iste grehe?
Preberite še:
K spovedi po 20 letih: “Živel sem v peklu, iz katerega me je potegnil Bog”
Zakrament, katerega cilj je “pedagoški”
Spoved ni pravno dejanje, način za “poravnavo računov” z dobrim Bogom in s samim seboj. Zakrament sprave je posebna priložnost, ko lahko izkusimo Očetovo usmiljenje. To je prevodnik milosti – božansko življenje nam je posredovano celo prek ran naše duše, ki jo razgalimo pred Bogom v pričakovanju Njegovega odpuščanja.
Ta zakrament naj bi imel tudi “pedagoške” lastnosti, kot je dejal Benedikt XVI. Z njegovo pomočjo lahko še bolj zaupno razumemo Božje srce: Oče usmiljenja se nam nikoli ne naveliča odpuščati. Prejemanje Božje milosti ni občutek (ne glede ne to, kako “dober” bi lahko bil), temveč, z besedami papeža Frančiška, bolj pomeni prejemanje “resnične moči, ki lahko odreši človeštvo in svet pred rakavo rano greha”. Navdušenje, hvaležnost in radost vzklijejo iz razodetja Božje osebne ljubezni do vsakega izmed nas!
Preberite še:
Res moram spet k spovedi? “Spoved je nekaj blazno lepega!”
Če nas moti, ker se vedno znova spovedujemo istih grehov, je to pogosto zato, ker smo jezni sami nase in priznavamo, da naša samopodoba ni takšna, kot bi si želeli. Toda krščansko življenje je zakoreninjeno ravno v bivanjski izkušnji našega trpljenja, naše nesposobnosti, da brez Kristusa storimo kar koli (Jn 15,5).
Prednosti spovedovanja vedno istih grehov
Sv. Maksimilijan Kolbe je nekoč dejal: “Ko se je vse, kar smo poskusili, izjalovilo, ko sem spoznal, da sem izgubljen in ko so moji nadrejeni ugotovili, da sem neuporaben, je to orodje, ki je bilo le še za med staro železo, v svoje roke vzela Devica Marija.” Frančišek Saleški pa pojasnjuje: “Ni le tista duša, ki pozna svojo bedo, sposobna zaupati v Boga, ampak tista, ki se zaveda, da brez tega temeljnega spoznanja v Boga ne moremo resnično zaupati: prav to spoznanje in priznanje naše lastne bede nas postavlja pred Božje obličje.”
Preberite še:
Pripravimo otroke na spoved v devetih korakih
Spovedovanje istih grehov pri zakramentu sprave nas torej vodi do tega dvojnega spoznanja – tako naše prirojene bede kot tudi neskončne Božje dobrote. Materi Tereziji, ki je tožila, da je “nesposobna”, je Jezus odgovoril: “Vem, da si najbolj nesposobna, najšibkejša in najbolj grešna oseba, toda ravno zato te želim izkoristiti v svojo slavo. Ali me boš zavrnila?”
Pri Božji pedagogiki torej ne gre za to, da se najprej osvobodimo greha, če želimo biti moralno primerni, pač pa si Bog prizadeva, da bi doumeli to globoko razumevanje brezna lastne bede in ga zajeli z breznom Božjega usmiljenja. Šele takrat in samo takrat bomo lahko učinkovito deležni Božje milosti, ki vedno zadošča za to, da nas odvrača od greha.
Avtor prispevka je oče Nicolas Buttet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Namesto k spovedi raje v bar. Niti sanjalo se ji ni, kako ji bo tisto pivo spremenilo življenje
Preberite še:
Poučna zgodba o tem, kako je pater Pij iz spovednice vrgel hudiča
Preberite še:
Zakaj spoved, če Bog pozna človekovo srce?
