“Priznam si šibkost in prosim ‘svojo vojsko’, če lahko naredi, česar jaz ne zmorem”

Ženska ženski – žena, mama, vodja knjižnice, novinarka, organizatorka dogodkov, vnašalka recenzij, vodja in aktivistka za ustanavljanje bralnih klubov Ksenija MedvedOd vseh vlog, ki jih ima, se Ksenija najraje označi kot bralka. Prepričana je, da je doživela in preživela vse, kar bi se dobro bralo. V teh težkih trenutkih so jo oblikovale in vzgojile prav knjige. Ljubezen do pisane besede prenaša na druge prek različnih in številnih oblik dela z bralci. Že 35 let opravlja svoje poslanstvo kot knjižničarka, vmes pa je delala tudi kot zunanja sodelavka novinarka.

Pravi, da je zelo empatična oseba in veliko občuti. V življenju se je soočila s številnimi preizkušnjami – od izgube svojih dveh otrok in dobrih prijateljev, skorajšnje izkrvavitve ob porodu, zakonske krize … pred tremi leti pa se je soočila s pregorelostjo. V tem času je prebolela raka na črevesju, a se označi tudi kot trmoglavka, ki se ne da. Ob vseh preizkušnjah pa v njenem življenju ne manjka radosti. Ena od njih je gotovo vnukinja Gaja, ki so se je v družini razveselili pred kratkim.

Preberite še:
“Preizkušenj že od nekdaj ne maram, ker vem, kaj bodo prinesle”

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealni začetki dneva so seveda zimsko-praznični. Takrat za dobro jutro dobim “for free” pogled s petega nadstropja na zasneženo, po možnosti sončno panoramo nekaj kilometrov daleč; vse do stiškega samostana in do Gradišča s cerkvico sv. Nikolaja na drugi strani. Potem pa klasično, kot to gre, počasi sanjam kaj v tri dni ob kavi, zajtrku in čaju. To se zgodi, kadar sem na dopustu ali med vikendom, ko je toplo, so odeje, blazine, topli “štumfi”, praznični “kičeki”, potem pa knjiga v naročju in to je to.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Ksenči, zopet neka divja frizura, ampak ja … (vdih, izdih).

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… se takrat počutim čisto, sveže, udobno. Svoj jaz ali počutje pa s kakim detajlom vseeno izrazim.

Preberite še:
7 vprašanj, ki si jih zastavite, ko se boste odločali, kaj obleči

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Z možem sva si v tridesetih letih skupnega življenja povedala že veliko pomembnega za najin odnos, vzgojo, načrte, zabavo, prijatelje. Zdaj si po napornih dneh dava predvsem veliko potrebnega prostora in miru za počitek ali vsak svoje dejavnosti, druženja. Po službi ne skočiva najprej za štedilnik.

Ni bilo od vedno tako otročje lahko, a človek zori, z leti manj bezlja. Objem, očesni stik, poljub, pohvala. Delitev dela ali kavča pred TV-jem. Prilagajanje na drugačnost, ranjenost, poslušanje, dodatna vprašanja, branje med vrsticami, sočutje, pogovor. Za vse to sem vedno tu. Tudi potovanja, izlete, druženja, koncerte organiziram jaz.

Tu sem tudi za to, da načenjam čudaške pogovore o pogledih na svet, tudi iz knjig kaj, pa se potem zabava, ker se z mano seveda ne strinja. Okoli mene se vedno zbirajo ljudje, dolgčas mu ni, name lahko računa v bolezni, delam mu sive lase. Nekaj je.

5. Dejali ste, da imate mogočno pomoč v onostranstvu in so svetniki vaša vojska, ko ne zmorete vsega. Na kakšen način so prisotni v vašem vsakdanu in komu se še posebej priporočate?
Moj priprošnjik je sveti Frančišek. Imava podobno, žalostno izkušnjo s soljudmi, izdajami, zgodba najine povezanosti je dolga in zanimiva, za kako knjigo. Priporočam se tudi prijateljem v onostranstvu, mojima otrokoma, angelu varuhu, čutim, da so tu, resnični.

Še posebej se priporočam svetemu Lovru. V stik z mano je stopil kar sam, in sicer po krajih, kamor smo hodili na izlete, na dopust, celo kam zašli. Povsod so bile njegove cerkve ali poimenovanja in začel me je zanimati. Zelo zanimiv mož je. Če je Frančišek bolj zamišljen, je Lovro velik humorist, vedno za akcijo in pa zavetnik knjižničarjev!

Gre tako, da si priznam šibkost in prosim “svojo vojsko”, če lahko naredi, česar jaz ne zmorem. Potem se jaz trudim opraviti svoj del v dobri veri, oni pa po svoje. Lahko rečem, da sem priča vsakodnevnim čudežem, znamenjem, videnjem, preobratom dogodkov. Pri vsem tem mi ostane le še hvaležnost. Sami smo šibki in to si moramo priznati. Zdaj nas na to opominja tudi koronavirus.

Preberite še:
Svetniki, na katere se lahko obrnemo po pomoč v času težav

6. Med odraščanjem ste veliko posegali po knjigah, za katere pravite, da so vas oblikovale in vzgojile. Tudi sicer ste kot bibliotekarka vsak dan v stiku z različnimi knjižnimi deli. Kakšna je po vašem mnenju kakovostna knjiga? Bi kakšno še posebej izpostavili?
Vesela sem tega vprašanja. Knjige so me reševale v dokaj nefunkcionalni družini. Lahko sem primerjala svoja čustva in situacije z junaki in antijunaki iz knjig, se učila o zorenju itd. Generacijsko smo odraščali na ulici in mnogi s knjigo pod vzglavjem in branjem na skrivaj. Zdaj sem aktivistka v Zavezništvu za dvig bralne kulture, kjer veliko govorimo, predavamo, pišemo tudi o kakovostnih knjigah.

Kakovostno knjigo prepoznamo po mnogih znakih, denimo že po umetniški naslovnici, po tem, da zgodba ni stereotipna ali črnobela, da ima neobičajno perspektivo, večno aktualnost, ni predvidljiva itd. Najpomembnejša lastnost pa je, da vam bodo dobre knjige vzbujale in razvijale empatijo.

Zelo lahko je slediti knjižnemu liku, ki nam je podoben, do katerega gojimo simpatijo, težje pa je biti empatičen do drugačnega, zdržati z junaki ali antijunaki v težkih situacijah, denimo s posiljenim dekletom, hrepenečim gejem, morilcem, ki je branil mamo, očetom, ki je pred utopitvijo rešil samo eno od dvojčic … Podobno je kot v realnih situacijah: kako vzdržati odnos, ko z njim ni prijetno, razumeti drugega.

Empatija je tisto, kar potrebuje današnja družba in branje je za to odlična vaja. Obširne raziskave so razkrile, da bi bila država bralcev bolj odprta, strpna, mirna, celo bolj zdrava in bogata. Zato je tako pomemben bralni aktivizem v časih, ko je branje in razmišljanje postalo pretežko in je pamet poplitvila še zaslonska tehnika. Bralni klubi, načitanost učiteljev, vodij, izobražencev, starševski zgledi so nujni temelji.

V branje priporočam slovansko literaturo, sama sem ljubiteljica poljskih in čeških, tudi nekaterih naših knjig. Odkrila sem založbo KUD Police Dubove, kjer izhajajo odlični prevodi, recimo knjiga Da Capo ali Zeliščarka. Priporočila pišem tudi na portal Dobreknjige.si, najdete jih pod mojim imenom. Vabim vse k družinskemu, šolskemu branju, pogovorom o knjigah, načitanosti, ustanavljanju bralnih klubov in podobno.

Preberite še:
Ko ni časa za branje, lahko knjigo poslušamo

7. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Delo seveda nosim domov, saj moram veliko brati in študirati za dogodke, srečanja, predavanja, članke ipd. Delo z vsebinami je velika odgovornost, branje knjig pa tako ali tako moj hobi, tako da v tem “delu” uživam. Po napornih dneh ali obdobjih pa me žal skoraj vedno ustavi telo. V knjižnici je delo namreč resno, mogoče se ga kdaj ne vidi tako. Da ublažim stres, sem se povezala z mednarodno skupino empatov, kar mi izredno pomaga pri tem, da razumem svoje stanje, ko me “izpije”. Polnim se v samoti, to mi zelo pomaga.

Zdaj se ubranim tudi tako, da gledam cilje prek glav nergačev ali negativnih okoliščin in trendov ter birokracije in se povezujem s pozitivnimi ljudmi v stroki, v okolju, v občinskem, slovenskem in mednarodnem prostoru, duh veje, kjer hoče. Verjamem v dobro in se učim ne več biti presenečena, ko se išče še zadnja dlaka na dlaki iz dlake v jajcu jajca. Preproste ljudi za povezovanje in akcijo se vedno najde.

Preberite še:
Če je bil današnji dan naporen, si pomagajte s spodnjo molitvijo

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Veliko jih je. Doživela in preživela sem praktično vse, kar bi se dobro bralo; od otroštva v getu, zlorab, travm, zaposlitve pri 18. letu in hkratnega študija, izgube dveh otrok in dobrih prijateljev, spremljanja umirajočega, redkega raka, skorajšnje izkrvavitve ob porodu, pregorelosti, uspehov in padcev, usodnih srečanj, iskanj, zakonske krize, selitev, potovanj, nekaj velikih izdaj …

Zanimivo je, kako se ljudje, ko pogledamo nazaj, bolje in raje spomnimo lepih stvari. Zato je prelomna izkušnja zame kar življenje samo. Na koncu ostanejo odnosi in doživela sem mnoga, prekrasna srečanja z mnogimi, prekrasnimi ljudmi.

Klišejsko ali ne pa me je vseeno najbolj spremenila izkušnja materinstva. Hči je zdaj odrasla, samostojna, prekrasna osebnost s svojo družino. Ukvarja se z osebami s posebnimi potrebami in od nje sem se učila sprejemanja drugačnosti na visoki ravni. Obe sva močni osebnosti, zato sva se kar dobro brusili in učili druga ob drugi. Po novem sem tudi babica mali Gaji in že uživam v novem poglavju. Še pet let in lahko grem v pokoj. Hvaležna sem za vse.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Gremo dalje.

Preberite še:
4 dejavniki, zaradi katerih smo najpogosteje slabe volje

10. Biti ženska je lepo, ker …
… sem lahko odgovarjala na vprašanja v vaši rubriki Ženska ženski. Ženska ženski je žal lahko velika nasprotnica. Če vso to energijo usmeri v drugo smer, dobimo naenkrat največjo zaveznico, prijateljico in pomočnico. Tega se moramo zavedati, ko gre za ženske v stiski. Da ne pljunemo nanjo še me.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.