Je mogoče, da zapor postane prostor napredka in rasti? Je mogoče, da nekdanji zapornik zaživi urejeno in srečno življenje?Po izobrazbi je socialna pedagoginja, a je kljub temu vsa poklicna pot Lucije Božikov povezana z zapori. V zadnjem času je vodja sektorja za tretma na Generalnem uradu Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Skupaj s kolegi je vpeta v obravnavo zaprtih oseb, ki obsega vzgojno, izobraževalno in varnostno področje zapornikov.
Preberite še:
Nekoč je bil gangster, zdaj ga v zaporih kličejo škof
Kateri prestopniki so že sedeli v vaši pisarni?
Delala sem tudi z obsojenci, ki so storili odmevnejša kazniva dejanja. Z njimi sem se srečala na nevtralnem mestu, ne v pisarni. Vsakega posameznika, ki smo ga ocenili kot varnostno tveganega, sem naravnost vprašala, ali bova lahko pogovor opravila tako, da bo varno za oba. Imela sva zagotovljeno določeno intimo, hkrati pa je bila na voljo možnost intervencije, če bi bila potrebna.
Kaj vas je pri teh ljudeh presenetilo?
Čustvena otopelost. Po drugi strani pa znajo odlično opazovati in na svoj način zaznavati. Začutila sem, da na trenutke želijo, da bi me šokirali.
Preberite še:
Po 10 letih zapora še vedno prejema grožnje: “Tem, ki so me obsodili, sem odpustila”
V zapore ste kot študentka prostovoljka začeli zahajati že pred 25 leti. Kaj vas tako privlači pri njih?
Dejstvo je, da je zapor v naši družbi zelo obrobno področje. Tako bo tudi ostalo. Vedno smo nekje na koncu. Zaradi marginalizacije je večina zaporov v starih stavbah s težkimi vrati, starimi fasadami. Zaradi tega sem se velikokrat počutila nelagodno. Nelagodja pa nikoli nisem občutila z ljudmi, ki so bili zaprti. Že v času študija se mi je postavljalo vprašanje, kaj je tisto, kar nekoga vodi v odklonskost in prestopke.
V sociološkem smislu zapor predstavlja družbeno skupnost, kjer se na majhnem prostoru znajdejo ljudje zelo različnih kultur, navad, osebnosti. To me je vselej pritegnilo. Njihove zgodbe so zelo zanimive in velikokrat poučne tudi za nas, ki živimo zunaj zapora.
Preberite še:
Premagal je odvisnost od heroina. A doletelo ga je še nekaj hujšega
Kako pogosto se zgodi, da je zapor tudi čas za svojevrstno osebnostno “ponastavitev”?
Veliko je zgodb, ko nekdanji zaporniki pokličejo ali se srečamo in nam iz prve roke povedo, kako je bila ravno izkušnja zapora nekaj, kar je v njih prebudilo željo po spremembi, jim dalo možnost, da so predelali določene stvari, da so imeli prvič možnost vzpostaviti odnos, preko osebja v zaporih, da so lahko začeli delati na sebi.
Zapor seveda ni terapevtska ustanova, saj nihče ni tam prostovoljno. To je pomemben dejavnik. Vsak zapornik mora te korake napraviti sam. Osebje pa ga mora opolnomočiti, ga motivirati, nuditi oporo.
Ne smemo pozabiti, da ima vsak človek svojo zgodbo, o kateri nihče drug ne ve toliko kot tisti, ki jo piše. Tako je še posebej v zaporu. Bistvenega pomena za delo z njimi je spoštovanje. Pri tem se vse začne in konča.
Preberite še:
“Vsaka stvar, ki se nekje nalaga, raste. Enkrat ti vrže ven varovalko!”
Lahko predstavite primere, ko so storilci kaznivih dejanj po zaporni kazni zaživeli urejeno življenje in morda celo zablesteli?
Zelo znan primer je Mitja Duh, ki svojo dragoceno izkušnjo deli z javnostjo. Osebje, ki je v zavodu imelo stik z njim, je bilo precej zaskrbljeno. Bil je na dnu. A korak za korakom je veliko naredil zase in stvari v življenju uspešno popeljal naprej. Takšnih zgodb je kar nekaj.
Vsak posameznik v življenju potrebuje potrditve. Večina ljudi v zaporu tega nima. Neuspešni so na več področjih. V zaporu pa je mogoče narediti šolo ali opraviti izobraževanje za pridobitev poklica prek NPK (nacionalna poklicna kvalifikacija). Veseli smo, ko nam nekdanji zapornik pove, da je dobil zaposlitev, ima prihodke, stanovanje, živi zadovoljno. Tako se prekine krog kriminala. Vsem se v življenju dogaja, da padamo. Ti primeri kažejo, kako se človek lahko vedno pobere in živi naprej drugače, uspešno, dobro.
Preberite še:
Epidemija pripoveduje tudi lepe zgodbe. Povem vam dve!
Izobraževanje je temeljna človekova pravica. Tudi zapor je lahko izobraževalno okolje. Tudi če je posameznik varnostno problematičen, ima možnost izobraževanja, le da to poteka na način, ki temelji na njegovi varnostni oceni. Tako lahko izobraževanje poteka na daljavo ali pa ima zaprta oseba možnost opravljanja izpitov.
Zapornike spodbujamo, da tako v osebnostnem kot izobraževalnem področju koristno izrabljajo čas. Izmed vseh obsojencev, ki so bili v preteklem letu vključeni v izobraževalne programe, jih je kar 87 odstotkov obiskovalo programe formalnega izobraževanja, od tega 13 na fakulteti.
Kako najdete pozitivne plati zapornikov, čeprav večina njihove okolice nanje gleda negativno?
Potrebujejo odnos. Ta je ključen. Pomembno je, kakšen odnos jaz kot strokovna delavka vzpostavim s posameznikom. Primer: zgodilo se mi je, da sva se z obsojencem nekaj dogovorila. Tega sem se držala. Sporočil mi je, da sem prva, ki sem mu nekaj obljubila in to tudi uresničila. “Do zdaj te izkušnje nisem imel,” mi je zaupal. Ne glede na to, kaj je obsojenec storil, je še vedno vreden spoštovanja. V tem pogledu so pogosto zelo ranjeni.
Preden sem se srečala z zapori, se mi je zdela družina samoumevna. Imela sem jo. Prek njihovih zgodb in doživetij o preživljanju otroštva pa mi je postalo jasno, kako zares pomembna je družina.
Za ljudmi, ki pridejo navzkriž z zakonom, so pogosto travme, rane. Kako se soočate z njimi, kako jih tešite?
Storilci, povezani z organiziranim kriminalom, so povsem drugače osebnostno strukturirani kot nekdo, ki ima probleme na področju nasilja ali zasvojenosti. Ta skupina ljudi ima hude travme predvsem iz otroštva. Veliko teorij temelji na dejstvu, da tisti, ki izvaja nasilje, ga je bil običajno deležen tudi sam.
Preberite še:
“Zapor je bil zame odrešitev, na prostosti bi me čakala gotova smrt”
Ključno je sprejemati človeka takšnega, kot je. Druga stvar je, da mu znaš interpretirati njegovo vedenje. Velikokrat ob tem obudimo dogajanje iz otroštva, na primer, kako sta mama ali oče v določeni situaciji ravnala z njim. S tem uvidom človek lažje razume samega sebe, dobi vpogled v svoje funkcioniranje. Ljudje se običajno vedemo tako, kot v neki situaciji zmoremo, to pa je še zlasti odvisno od tega, kako dobro smo “opremljeni” za življenje.
Velikokrat lahko tudi prek drugih aktivnosti, kot je na primer izdelovanje voščilnic, delujemo na posameznika terapevtsko. Spomnim se delavnice barvanja pirhov. Neki posameznik, ki je v skupini veljal za zelo močnega in vplivnega, si ni upal niti enkrat potegniti barve po jajcu. Tam se je izkazalo, da ima težave.
Preberite še:
Počutila se je slabše kot zapornik, nato pa “se je zgodil velik čudež”
Kako zahtevno je nekdanjemu zaporniku najti službo? Lahko delite kak primer dobre prakse?
Ta stigma je še vedno zelo močna. Delodajalec bo ponavadi izbral manjše tveganje. A kar veliko zapornikov ima tudi zelo dobre delovne navade. Navajeni so na neko rutino jutranjega vstajanja in odhoda na delo. Ugotovili smo, da so nekdanji zaporniki na podlagi v zaporu pridobljenega certifikata NPK za gostinstvo in ob pomanjkanju kuharjev dobili redno službo.
Delodajalci pa so bili zadovoljni. Kar nekaj takšnih sporočil smo dobili, kar nas seveda veseli. Pomembno je omeniti, da smo zato, da so tovrstna izobraževanja na voljo zaprtim, pridobili evropska sredstva, sicer tovrstnih programov ne bi mogli izvajati.
V zaporu so zelo različni posamezniki. Nekateri se tam znajdejo tudi bolj naključno, ker so imeli v življenju slab trenutek in so nekaj storili. Zaradi prestajanja kazni niso nič slabši ljudje.
Preberite še:
Najpogostejše napake, ki jih storimo, če si lase strižemo ali barvamo sami doma
Kaj vas pri vašem delu potrjuje?
Najbolj sem zadovoljna, ko vidim, da je nekaj mogoče spremeniti, in se to tudi udejanji. Tedaj začutim srečo. Na primer zdaj, v času pandemije, nam je uspelo zagotoviti tablične računalnike, da se lahko obsojenci prek videopovezave povežejo s svojci. Še pred časom se je to za zapor zdelo nemogoče.
Ko srečaš nekdanjega zapornika po končani kazni, se z njim sproščeno pogovoriš in nasmejiš, se spomniš časov, ko je bilo z njim težko. Človek z izkušnjami zori, postaja mu lažje.
Kako lahko vsak od nas pripomore k zmanjšanju stigme zapornikov?
S pozitivnimi zgodbami o ljudeh, ki tudi znotraj zapora osebnostno zelo napredujejo, zaživijo povsem normalno življenje, skladno z vrednotami in družbenimi normami. To so zgodbe, ki pripomorejo družbi k spremembi razmišljanja.
Preberite še:
Družina, ki navdihuje mnoge kljub težki bolezni, s katero se sooča
Preberite še:
Bodibilder, ki rešuje življenja na oddelku za covid: “Daješ del sebe. To je največ.”
Preberite še:
“Priznam si šibkost in prosim ‘svojo vojsko’, če lahko naredi, česar jaz ne zmorem”
