Bil je že tik pred ločitvijo, nato pa se je udeležil nekega dogodka …“Ko mi Bog na pot postavi človeka – ni pomembno, ali gre za kolega iz službe ali za osebo, ki jo kot policist pridržim – skušam najti usmiljenje zase in za to osebo,” pravi Peter, ki dela v poljski kriminalistični policiji.
Kaj je bilo prvo: služba v policiji ali oznanjevanje?
Policist sem že 25 let, oznanjevati pa sem začel pred nekaj leti. Čeprav prihajam iz tradicionalne katoliške družine, včasih nisem imel žive vere. Boga sem potreboval predvsem za uresničevanje lastnih ciljev. K Njemu se nisem obračal iz ljubezni, temveč le v primerih, ko sem nekaj potreboval.
Nisem razumel, kaj je evharistija, k sveti maši sem hodil, da sem se odpočil. Znanci, ki so prej stopili na pot spreobrnjenja, so me vabili na molitvena srečanja, toda zanje “nisem imel časa”. Prelomni trenutek v mojem življenju je bila motoristična nesreča, ki se je zgodila leta 2013. Takrat sem se srečal s smrtjo. Samo Božji ljubezni pripisujem to, da sem preživel.
Preberite še:
Po hudi nesreči v otroštvu: Treba je spremeniti perspektivo, pogled na problem
Je nesreča prevrednotila vaše razmišljanje?
Zagotovo. Zamislil sem se nad svojim življenjem. Nad tem, da v resnici nimam ničesar. Živel sem v grehu, daleč od Boga. Z ženo sva bila v hudi krizi, najin zakon je visel na nitki. Po nesreči se je najino življenje spremenilo. Oba sva bila globoko notranje ranjena, kljub temu je Bog rešil najin zakon. Drug drugemu sva se opravičila za vse slabe stvari, za odpuščanje sva prosila tudi svoje otroke.
S čisto vestjo lahko rečem, da če ne bi bilo milosti, ki nam jo je takrat izkazal Bog, ne bi mogla vztrajati v zakonu, najini poti bi se ločili. Prijatelj naju je povabil na seminar Prenove v Duhu. To je bila močna izkušnja, takrat sva doživela delovanje Svetega Duha. Nekdo mi je rekel, da mi po tej izkušnji Bog ne bo dal več miru. Da me bo s svojo ljubeznijo do mene preganjal. In res je bilo tako in še vedno je.
Preberite še:
“Zapornik mi je dejal, da sem prva, ki sem mu nekaj obljubila in to uresničila”
Opravljati delo policista in hkrati evangelizirati je precej nenavadna situacija. Poleg tega delate v sektorju kriminalistične policije. Ukvarjate se s kaznivimi dejanji, pogosto s takimi izpred nekaj let. Kako se ljudje odzovejo na policista, ki jim govori o Bogu?
Tisti, s katerimi se pogovarjam o Bogu, ne vedo, da sem policist. Ko izvejo, so običajno presenečeni. Tisti, ki vedo, pa se odzovejo na različne načine. Vse je odvisno od mojega pristopa, od tega, kako se obnašam. Kot novokrščenec sem med oznanjevanjem storil veliko napak, morda sem celo odtujeval ljudi. Imel sem dobre namene, želel sem izboljšati svet, toda v vsem tem je bilo preveč mene, mojega jaza, sebičnosti in premalo Boga.
Danes poskušam evangelizirati predvsem z lastnim življenjem. V službi si ne morem dovoliti nikakršnega pretvarjanja, pomanjkanja pristnosti, nikakršne, niti najmanjše neresnice, policisti so na to namreč zelo občutljivi. Zelo težko je prevarati policista, ga zavesti.
Pred intervjujem ste me vprašali, ali je policijska uprava primerno mesto, da pripovedujem ljudem o Bogu. Seveda je, policist je namreč, tako kot vsak drug človek, Božji otrok in potrebuje ljubezen, odpuščanje in Božjo milost.
Preberite še:
Policist, ki je pred samomorom rešil kar 200 ljudi
Kako pa gledate na prestopnike, ki jih srečate med opravljanjem službenih dolžnosti srečate?
Gledam jih kot Božje otroke.
Ne gledate nanje skozi prizmo zločinov, pogosto brutalnih, ki so jih zagrešili?
Ne morem gledati na ta način. Verjamem, da lahko Bog tudi iz najhujšega zla naredi dobro. Ko sem stopil na pot spreobrnjenja, sem spoznal, da me nič ne približa Bogu bolj kot ljubezen do bližnjega. Kot policist se poslužujem prisilnih ukrepov, pogosto uporabljam orožje. Vse to moram početi, sprejemati moram težke odločitve, toda to ne pomeni, da lahko na drugega človeka gledam s prezirom, vzvišenostjo. Od nikogar nisem boljši.
Prav tako ne drži, da sem se nenadoma izpopolnil v ljubezni, ko sem srečal Boga in začel oznanjevati. Neprestano se učim. Pogosto moram zanikati samega sebe, svoja stališča, prepričanja. Danes vem, da mora biti pred vsakim mojim dejanjem molitev, vsak dan mora vključevati Božjo besedo in slavljenje. V molitvi Bogu predstavljam ljudi, ki jih srečam na svoji poti. Vprašam ga, kaj od mene želi v dani situaciji.
Preberite še:
Policist, ki je zaradi strelov ostal hrom. A je odpustil
Aretiral sem veliko ljudi. Med njimi so bili tatovi, gangsterji, preprodajalci mamil in odvisniki. Sodišče jim je odredilo zaporno kazen, prestali so kazen, nato pa so bili izpuščeni in so se čez nekaj časa znova znašli za rešetkami. Ko sem se začenjal spreobračati, sem Boga vprašal, zakaj. Zakaj prestajanje v zaporu ničesar ne spremeni, zakaj se vračajo? In šel sem v Medžugorje.
Tam sem ime milost poslušati pričevanje dveh mladih odvisnikov, oba sta pripadala skupnosti Cenacolo. To je skupnost, ki odvisnikom pomaga stopiti na pravo pot. Kar zdravi tiste, ki so se izgubili, je molitev, sodelovanje pri evharistiji, delo. Tisti, ki zdravi, pa je Jezus Kristus.
Oba sta priznala, da je v življenju najpomembnejša ljubezen. Oče enega izmed njiju je bil zelo bogat, oče drugega pa reven. To, kar ju je pripeljalo v svet mamil, je bilo pomanjkanje ljubezni. Doma je nista bila deležna. Nista vedela, kaj pomeni biti ljubljen. V Cenacolu sta spoznala Boga, ki ljubi. Njegova ljubezen jima je pomagala premagati zlo, s katerim sta se srečala v življenju.
Preberite še:
Kako iskati dobro tudi pri nasprotnikih
Kot policist vsakodnevno iščete pravico, kaj pa za vas pomeni usmiljenje?
Vse. Ko mi torej Bog na pot postavi človeka – ni pomembno, ali gre za kolega iz službe ali za osebo, ki jo kot policist pridržim – skušam najti usmiljenje zase in za to osebo. Verjamem, da ko za nekoga molim, Bog “sprosti” svojo slavo, ki se nato razlije v moje življenje in življenje tistega človeka.
Ko evangeliziram, ko na ulici govorim o Božji ljubezni in se mi nenadoma približa brezdomec ter me objame, se počutim, kot da bi bil pred najsvetejšim zakramentom. Nekoč sem s prijateljem Krištofom oznanjeval v Angliji. Še danes se spomnim, kako zelo se naju je dotaknil moški, ki je ležal na ulici in ni imel dovolj moči, da bi vstal, verjetno si je pred tem vbrizgal heroin. Ko sva se mu približala, da bi z njim in zanj molila, je začel jokati. Srečanje z Jezusom v njegovem srcu je bila zame lepa izkušnja, ki je okrepila tudi mojo vero.
Pred nekaj leti sem pri delu uporabil orožje. Streljal sem na človeka, ki je želel oropati banko. Pred nekaj meseci sem ga srečal pri sveti maši. Takrat sem zaslišal glas: pobotaj se z njim. Stopil sem do njega in mu to povedal. Tisti človek mi je v znak miru podal roko. Tako deluje Božja milost. Bog je tisti, ki nam take stvari omogoča. Omogoča ljubezen.
Preberite še:
Mladenič je policistu pohabil telo, srca pa mu ni mogel uničiti
Kakšno ljubezen čutite do Boga?
Včasih je bila to ljubezen, ki jo je Peter čutil do Kristusa pred spreobrnjenjem – verjel sem po svoje, iskal sem udobje. Zdaj, se mi zdi, je to ljubezen, ki je napolnila Petrovo srce po Kristusovem vstajenju od mrtvih. Spoznal sem, da nisem popoln in da nikoli ne bom, pa tudi, da to ni potrebno. Da me Bog ljubi takšnega, kot sem – z vsemi mojimi napakami. Njegova ljubezen ni odvisna od tega, koliko dobrih in slabih dejanj je na mojem računu. Zanj to sploh ni pomembno. Jaz pa si moram prizadevati živeti tako, da me moja dejanja ne bodo oddaljila od Boga. Z Njim moram ostati. Verjeti, da me bo On vodil.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
“Mislila sem, da moram biti idealna. Ko sem ugotovila, da to ne morem biti, sem začela iskati mir”
Preberite še:
Kaj storiti, ko se ne strinjate z življenjskimi odločitvami svojih odraščajočih otrok
Preberite še:
Ste že slišali za ta nenavadna imena v Svetem pismu?
