Nekaj nasvetov za starše, da boste vedeli, kdaj poskušati spremeniti in kdaj podpretiVčasih lahko iz otrokovih ust zelo hitro slišimo kritiko na račun učiteljice ali učitelja.
Koliko pozornosti bi morali v resnici posvečati takšnim sodbam, ki so pogosto preveč poenostavljene in tudi krute?
Preberite še:
“Tako učitelji kot starši smo okuženi s permisivno vzgojo”
Ne postavite se prehitro na učiteljevo stran
Če želite svojega otroka podpirati, to pomeni, da mu morate prisluhniti, pokazati zanimanje in mu dovoliti, da v celoti izraža svoje misli in občutja. Šele nato, če je to potrebno, ga spodbudimo k temu, da razmisli o vsem, kar je povedal.
Že samo dejstvo, da ga poslušamo, je za otroka včasih dovolj, da se zave, kaj je pravkar izrekel in čustva se nekoliko ohladijo. Če pa ga boste prekinili, bo to samo povečalo njegovo jezo in še okrepilo njegov negativen odnos do učitelja. Občutek bo namreč imel, da ga nikoli nihče ne posluša.
Potem, ko vam otrok pove, zakaj tako čuti, mu tudi vi zastavite nekaj vprašanj, saj učitelja morda res ne poznate tako dobro, kot mislite. Če je njegova razlaga utemeljena, potem je dobro, da se o tem pogovorite z učiteljem. Če pa se zavedate, da je njegovo mnenje nepravično, mu predlagajte, da na zadevo pogleda iz drugega zornega kota.
Pogosto na mnenje otrok vplivajo vrstniki in morda je le “posvojil” katero od sodb, ki jih je slišal od svojih prijateljev.
Preberite še:
Profesorica in mama, ki namesto kričanja in norenja prisega na zahvalo
Postavite dober zgled
Otroci morajo razumeti, kako uničujoče so lahko sodbe in kako omejujejo ne le osebo, ki jo obsojajo, ampak tudi osebo, ki sodi. Sodbe nam namreč preprečujejo, da bi osebe videli v drugačni luči.
To zahteva tudi od staršev, da so previdni pri svojih besedah. Pomembno je, da podpremo delo učiteljev, sprejmemo njihove zahteve in razumemo njihov način delovanja. Če otrok očeta ali mamo sliši, kako kritizira, potem mu to odvzame motivacijo za trdo delo v šoli.
Ne gre za to, da bi slepo zaupali učitelju, temveč za preudarno in odprto presojo v interesu resničnega sodelovanja med starši in učitelji. Otroci pa so tisti, ki bodo od tega imeli največ koristi.
Avtorica prispevka je Inès de Franclieu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Učitelj, ki do večine svojih učencev kar prikolesari
Preberite še:
Če še ne veste, kaj je sreča – tako jo je učiteljica razložila učencem
Preberite še:
“Kot učiteljica takoj opazim, pri katerem otroku so starši na moji strani in pri katerem ne”
