Poldrugo leto je preživel v utopičnem pričakovanju na zavodu za zaposlovanje. Nato ga je zdramila misel papeža Frančiška in Rok Pisk je pljunil v roke“Mož, ati, katoličan, Slovenec, in – zadovoljen s. p.,” se predstavi Rok Pisk, teolog, ki se je “našel” v računalništvu oziroma v digitalnem svetu. Roka morda poznate po Projektu Emavs. O njem in drugih stvaritvah, odnosih in pogledih je spregovoril v Moških skrivnostih.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Vajen sem bil precej urejenega življenja. Zdaj me otroka tega kar intenzivno odvajata. 😊 Ko ravno ustvarimo dnevni ritem, se skrajša dan, prestavi ura, pride polna luna, pa smo spet na začetku. Hvaležen sem, da mi za te stvari ni treba skrbeti sam. Žena Tina (predstavili smo jo v rubriki Žensk ženski, op. a.) mi je tu res v veliko oporo.
Preberite še:
Javljanje z očetovskega dopusta. “Celo pralni stroj sem naštudiral”
Kako razvajate ženo?
Spomladi leta 2013 sem dober mesec preživel kot stažist v Bruslju. Vse se je zgodilo zelo hitro: od prve informacije o možnosti te prakse do odhoda je minil komaj teden.
Kakšno povezavo ima to z razvajanjem žene? Tisti mesec, ki sva ga s Tino preživela drug brez drugega, sem ob branju prišel do dveh ključnih spoznanj, ki še danes vplivata na najin odnos. 1. Če Tina govori o problemu, potrebuje mojo pozornost, ne mojih rešitev. 2. Tinin jezik ljubezni je posvečen čas.
Morda se čudno sliši, a prav posvečen čas se je izkazal za najboljši način razvajanja. Pa naj bo to, ko oddava otroka v varstvo in si vzameva čas za sprehod, ali pa ko ugasnem računalnik in odložim telefon ter preprosto sem ob njej.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Če gledamo tiste klasične stereotipe, potem najbrž večino. Ampak … saj to je danes – vsaj tako se mi zdi – postalo že normalno: moški, ki pere, obeša perilo, kuha, previja otroke … Mogoče je bolj posebno to, da znam poslušati ženo, ne da bi ji serviral rešitve.
Preberite še:
Po poroki je “več veselja, sprehodov, dobrih večerov, a tudi butastih in manj butastih prepirov”
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Od nekdaj me je privlačila tehnika. Že v osnovni šoli sem se začel ukvarjati z letalskim modelarstvom in še danes se – kolikor utegnem – rad zaprem v delavnico.
A če bi moral izbirati naj konjiček leta 2020, bi to brez dvoma bil vrt. Kot otrok sem sicer delo na vrtu res sovražil iz dna srca. Zdaj pa se je to konkretno spremenilo. Glede na to, da ogromno časa preživim ob miselnem delu za računalnikom, je delo na vrtu res pravi balzam za dušo in oči. Predvsem imam rad plevel. Ja, plevel. Ob plevelu mi ni treba razmišljati. Preprosto ga izrujem in to je to. Razmišljanja imam dovolj že v službenem času. Skratka, prava sprostitev. 😊
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …”
Ker me ohranja v gibanju. Pa ne mislim samo fizičnem. Otroci zahtevajo pozornost, čas, njihove domislice sprožijo nove misli tudi v moji glavi. Poleg tega so otroci izjemni posnemovalci. Ko gledam najinega triletnika, kako posnema moje besede in geste, ki se jih sam morda niti ne zavedam … Postavlja mi ogledalo, da se zavem tudi svojih slabosti in jih poskusim odpraviti.
Preberite še:
“Da znamo reči ne, smo odgovorni sami. Razen če imamo res dobrega šefa”
Na svoji spletni strani imate duhovito šalo o teologih. Takole gre: Kaj reče brezposeln teolog zaposlenemu? “Enega Big Maca, prosim.” Kako je pri tem z zrnom resnice? Na katerih vseh delovnih mestih in službah ste že srečali teologe in kako so se tam znašli?
Študenti teologije (razen bogoslovcev) res nimajo tako določenih zaposlitvenih možnosti kot na primer farmacevti ali strojniki. Treba se je znajti. In mnogi so se; tako da so danes aktivni v najrazličnejših poklicih, od politike, znanosti, umetnosti in drugih poklicev.
Velika skušnjava, ki sem ji po diplomi podlegel tudi sam, pa je čakanje, da bosta država ali Cerkev “zrihtali” službo. Ne bi se rad na tem mestu spuščal v problem finančne (ne)pismenosti, ki je mene in še koga vodila do takih misli. Leto in pol sem preživel na zavodu za zaposlovanje v tem utopičnem čakanju.
Potem me je zdramila misel papeža Frančiška, da “delo mazili človeka z dostojanstvom”. Delo je daje dostojanstvo, omogoča preživetje meni in moji družini. Delo. Ne služba. In dela je dovolj.
Ukvarjate se z videoprodukcijo, spletnimi stranmi in izobraževanji. Kako in s čim so vas posrkale, privabile te dejavnosti?
To je pa dolga zgodba. Kot glavnega “krivca” vedno navajam jezuita p. Ivana Žužka (1924-2004). Ok, kakšno zvezo ima s tem jezuit, ki je umrl več kot 10 let pred tem, ko sem začel to delo?
Prvič sem zanj slišal na enem od skavtskih taborov, kmalu zatem pa me je glede njega navdušil Peter Lovšin, ustanovitelj skavtov v Sloveniji. Navdušil me je do te mere, da sem se praktično brez znanja lotil dela in o njem posnel svoj prvi dokumentarec. Tu je ogromno pomagala Socialna akademija, da sem sploh lahko s čim snemal in kje montiral.
Potem pa so se stvari začele kar odpirati: na Socialni akademiji sem postavil svoje prve spletne strani, zaradi znanj glede videa sem začel sodelovati s Svetopisemsko družbo … Patru Ivanu pa se z ženo še vedno vsak dan priporočava.
Lahko poveste več o Projektu Emavs, ki je namenjen oznanjevanju na spletu? Kakšen odziv doživlja? Kam želite seči z njim?
Ideja Projekta Emavs je preprosta: prinašati Kristusa na splet. Ljudje na spletu namreč preživimo ogromno časa, tako zaradi službe kot zabave in druženja. Tam ljudje danes smo. Če torej ne želimo govoriti zidovom, je treba narediti korak v digitalni svet.
Preberite še:
Kdo je pravi “dedec”? Moder mož, ki je pripravljen tudi zapustiti udobje svojega “prav”
Tu vidim, da je sicer kar precej dobre volje in pripravljenosti, pogosto pa manjka nekaj osnovnega znanja o spletu, spletnih orodjih in načinu komunikacije, ki je v digitalni sferi zelo drugačna kot tista, ki smo je vajeni v živo. S Projektom Emavs zato želim pomagati vsem, ki bi radi bolje izkoristili možnosti, ki jih za oznanjevanje ponujajo novi mediji.
Odziv me je kar pošteno presenetil: več kot 100 udeležencev se je prijavilo na video usposabljanje, delavnica o Zoomu je bila izvedena že trikrat, da niti ne govorim o mentorstvih in individualni pomoči.
Potreba je več kot očitno zelo velika. Vesel pa sem tudi, da se ne pridružujejo le udeleženci, ampak tudi posamezniki, ki imajo specifična digitalna znanja in jih želijo uporabiti v službi Cerkvi. Ravno to je namreč moja velika želja: da Emavs ne bi bil projekt Roka Piska, ampak stičišče vseh tistih, ki želimo prinašati Kristusa na splet, ter tistih, ki lahko pri tem pomagajo.
Preberite še:
Štirikratni dedek in maratonec, ki ostaja večni otrok
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Vere, ki ne bi slonela zgolj na tradiciji, ampak na osebnem odnosu do Boga.
Tišine, ki daje svobodo za poslušanje bistvenega.
Poslušanja, tudi (ali predvsem?) ljudi, s katerimi se ne strinjamo.
Preberite še:
Frizer in brivec, občasno pa tudi tolažnik in “spovednik” za moške
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Po naravi sem perfekcionist in ta moja lastnost me je pred dobrimi desetimi leti pripeljala do depresije. Zdravljenje je bilo velika šola zame.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Veliko mi pomenijo trenutki tišine, predvsem zjutraj in zvečer (če otroci seveda spijo). Takrat vzamem v roke dnevno Božjo besedo in poslušam …
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Da bi ohranil vero. V časih, ko se vse spreminja, je vera res temelj za obstanek. “Če ne boste verovali, ne boste obstali” (Iz 7,9).
Preberite še:
Župnik po obisku v domu starejših: “To je vera, ki ti jo dajo preizkušnje, trpljenje in življenje”
Preberite še:
Posebna adventna akcija, s katero se lahko poglobite v Jezusov rodovnik
Preberite še:
“Najlepša šminka, ki jo lahko dam nase, je veselje”
