Praznik našega nebeškega zavetnika, s katerim si delimo ime, je gotovo razlog za slavje!V mnogih državah je praznovanje godu pomembnejše od praznovanja rojstnega dne. Da bi to lažje razumeli, sem se pogovarjal z ljudmi, ki so izvedenci za spremembe imen – menihe in druge posvečene osebe, ki so spremenili svoje ime. Povedali so mi naslednje:
Prvič: vaš rojstni dan vas povezuje z zemeljskim življenjem, god pa vas povezuje z nebesi
V Nemčiji, kjer so nekoč katoličani godove obhajali pogosteje kot rojstne dneve, poznajo pregovor: “Vsaka krava ima rojstni dan.” Nobena krava pa še ni prišla v nebesa.
“Ime ti je dano v nebesih!” pa je povedala sestra Joseph Andrew Bogdanowicz iz dominikanskega samostana v ameriški zvezni državi Michigan. Laiki to posebej občutijo ob prejemu zakramenta sv. krsta, je pojasnila, ko starši novokrščencu izberejo nebeškega zavetnika.
“Različni ljudje izbirajo iz različnih razlogov,” je dejala. “Morda gre za svetnika, ki ga posebej cenijo in ga želijo počastiti; morda za svetnika, ki se je odlikoval po določenih lastnostih, kakršne želijo tudi svojemu otroku; lahko je bil oseba, s katero so na poseben način povezani zaradi svojih zanimanj ali dela; ali pa gre za svetnika, ljubega nekomu, ki ga imajo radi.”
Ne glede na razlog, meni s. Joseph Andrew, “verjamemo tudi, da svetniki izberejo nas – in v naša srca zasejejo posebno naklonjenost do njih.”
Preberite še:
Zakaj bi moral vsak otrok poznati svojega nebeškega zavetnika
Drugič: vaše ime je vaše poslanstvo
Ko v Svetem pismu nekdo prejme novo ime, ob tem dobi tudi novo poslanstvo v življenju. Abram, “vzvišeni oče”, je bil preimenovan v Abrahama, “očeta mnogih”, ko je zbral novo ljudstvo. Simon je prejel novo ime Peter, Skala, ko ga je Bog poklical, naj postane trdno središče nove Cerkve.
Redovnice in menihi pravijo, da pomen svojega imena spoznajo sčasoma, ko opravljajo svoje naloge v posvečenem življenju.
Sestra Joseph Andrew si v trenutku, ko je zanj prosila in ga prejela, ni predstavljala, da njeno ime pomeni “naraščajoča moč”.
Zdaj pa ji je povsem jasno, da je njeno redovno ime zelo primerno. “Kolikokrat sem se zanesla na dobrega sv. Jožefa, da bo moji družini podelil dovolj moči, ki smo jo tako potrebovali,” je pojasnila, in zdaj, po več kot 30 letih, ko je v redovni skupnosti pristojna za nove poklice, je hvaležna, da je bil “sv. Andrej prvi apostol, ki ga je Jezus poklical – prvi, ki je ‘zapustil vse, da bi sledil Jezusu!'”
P. Simon Baker, kaplan na benediktinskem kolegiju v Atchisonu v ameriški zvezni državi Kansas, je dejal, kako se mu je sprva zdelo, da ga je ime pustilo na cedilu. Preden je vstopil v red, se je imenoval Carl, toda vedel je, da krščanstvo pomeni tudi prenašanje križa, zato si je izbral ime Simona iz Cirene.
Preberite še:
“Otroka bova dala krstiti samo zato, da bova imela mir pred pridiganjem domačih”
Toda “dolgo časa sem ugotavljal, da pravzaprav ne nosim težkega križa. V resnici imam zelo rad svoje življenje. Imam veliko čudovitih prijateljev, ki jih spoštujem in jim rad prisluhnem. Nihče me ne preganja,” je pojasnil. Vprašal je Jezusa, zakaj je tako, in prejel odgovor: “Če bi Simon nosil svoj križ, mi ne bi mogel pomagati pri nošenju mojega.” P. Simon zdaj ve: “Moja naloga je pomagati drugim nositi njihove križe.”
Tretjič: ime v vaše življenje prinese navzočnost drugega
V hinduizmu naj bi monotoni spevi, pogosto imena, v prostor prinesli določeno navzočnost.
To na nek način velja tudi za katoličane. Takole molimo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, da bi svoje molitve izgovarjali v navzočnosti Svete Trojice.
“Resnična navzočnost spremeni okolje, v katerega vstopi,” pojasnjuje br. Angelus Atkinson iz Opatije sv. Benedikta. “Zdi se mi, da je to veljalo v trenutku, ko mi je opat podelil ime Angelus. Ta dogodek me zaznamuje in me pojasnjuje bolje kot kateri koli drug način, na katerega bi poskušal opisati samega sebe.”
Ob vsem tem sem začel premišljevati še o svojem imenu in spoznal sem, da …
Preberite še:
Kaj je sploh god in zakaj bi ga morali praznovati?
Četrtič: vaše ime vas umešča v življenje Cerkve
To še posebej velja v mojem primeru. Starši so mi dali ime po pozavnistu. Cerkev me je poimenovala po apostolu.
Rodil sem se na praznik sv. Ireneja in oče je počastil svojega najboljšega prijatelja in kolega glasbenika, tako da me je poimenoval po njem. Toda naslednje leto je v veljavo stopil nov cerkveni koledar in ko sem obhajal prvi rojstni dan, smo takrat praznovali god sv. Tomaža, apostola.
Zato že od nekdaj čutim, da sem bil posebej izbran za Tomaža – dvomljivca, ki je bil za razliko od drugih dvomljivcev pripravljen glasno izreči svoj dvom ter tako Jezusu dal možnost, da je dvome razblinil. Moja naloga je, da počnem isto.
Zato praznujte svoj god in skrivnostno moč, ki jo predstavlja in vas oblikuje – kot osebo, kakršna ste, in kar naj bi še postali.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Župnik po obisku v domu starejših: “To je vera, ki ti jo dajo preizkušnje, trpljenje in življenje”
Preberite še:
Zakaj je pomembno krstiti že otroke? Ker lahko odraščajo v varstvu Svetega Duha
Preberite še:
7 najlepših krstnih verzov
