Motijo me poskusi nekakšnega romantiziranja trenutnega obdobja že kar vnaprejVerjetno se strinjamo, da je italijanski film Življenje je lepo eden najlepših filmov vseh časov. Še bolj verjetno se strinjamo, da je bila druga svetovna vojna eno najbolj grozovitih obdobij. A čeprav je ta film romantični prikaz druge svetovne vojne, ne bi nikomur prišlo na misel, da bi rekel: “Oh, kako je bilo to dobro, da sta se oče in sin lahko šla tisto igrico, da sta imela to možnost …”
Nikomur ne pade na misel, da bi gledal na življenje v koncentracijskem taborišču kot na nekaj romantičnega in povezovalnega, čeprav so se zares našli ljudje, ki so zmogli preseči to grozovito izkušnjo in gojiti ljubeče odnose, dati življenje za drugega, celo ohraniti smisel za humor spričo neverjetnega zla.
Preberite še:
Kako sem med lockdownom zapadla v hudo depresijo
Nihče si ne bi drznil trditi, da so bili otroci z izkušnjo koncentracijskega taborišča bolj trdoživi, da so ravno zaradi tega lažje shajali v življenju. Ne, njihova trdoživost jim je pomagala, da so preživeli in zaživeli spričo travm, ki so jih prestali.
Tudi zdaj smo v prelomnem času. Ker je situacija za marsikoga težka, me neznansko motijo poskusi nekakšnega romantiziranja trenutnega obdobja že kar vnaprej. Češ, to je čas, ko se družina lahko poveže, ko smo skupaj, ko smo vsi lepo doma, ko smo se končno malo ustavili, ko se lahko tako veliko naučimo in tako močno zrastemo. Moti me, da vsak izhaja le iz svoje izkušnje in ne pomisli, da morda kdo razmere zaradi drugačne življenjske situacije doživlja ravno diametralno nasprotno.
Preberite še:
Športni psiholog svetuje, kako se soočiti z negotovimi časi
Da, zelo verjetno bo ta čas kot vsak drug čas preizkušnje dal tudi dobre sadove. Pa vendar naj nam ne pade na pamet, da bi ljudi silili, da s humorjem in distanco doživljajo stvari, ki so zanje težke, grozne, najmanj neprijetne. Ne delajmo si utvar, da lahko nekoga naučimo sprejeti težave, s katerimi se sooča, preprosto s tem, da mu pridigamo o tem, kako bi moral biti hvaležen za situacijo, v kateri se je znašel.
Zdi se mi zelo neokusno drugim predpisovati načine, kako naj si ta čas polepšajo ali ga “izkoristijo”, kako naj “zrastejo”. In trditev, da so otroci prožni in trdoživi in da bodo že nekako, se mi zdi nepravična, kot bi si hoteli zatisniti oči in ušesa pred njihovim resničnim doživljanjem. Ne moremo reči: “Pojdimo se igrico nabiranja točk, pa bo vse lepo in prav.”
Ko se borimo za preživetje, ali lahko ocenjujemo stisko drugega? Ali lahko dojamemo razsežnosti nekega obdobja, še preden ga je konec?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko sem prehiter in predrzen?
Preberite še:
Katero obdobje je za žensko najboljše?
Preberite še:
Preberite zabavna korona pravila za postavljanje letošnjih jaslic
