“Če nekdo izgubi vero, ker en mesec ni mogel v cerkev, naj bo še naprej doma,” provokativno trdi mladi vitanjski župnik Urban LesjakDuhovnik Urban Lesjak je doma iz Šentjurja. Eno leto je v Ljubljani študiral ekonomijo. “Tudi s pomočjo tega študija – Bog včasih dovoli, da se napačno odločiš – sem ugotovil, da moram najti drugo pot.”
Korenine vere je dobil v družini. “Imel sem lepo družinsko vzgojo.” Spominja se, da je bil zelo živahen otrok in, čeprav je bil animator in skavt, ni nihče pomislil, da bi bil lahko duhovnik. Misel o duhovništvu je prišla šele v prvem letniku študija. Poskusil je in v študiju teologije užival. Kot duhovnik je služboval v Celju, Krškem, Šoštanju, zdaj pa je drugo leto župnik v Vitanju.
Od malega je navdušen športnik in skavt. Skavtstvo od nekdaj živi zelo resno, a ker skavtov v Vitanju še nimajo, je vključen v dejavnosti v Zrečah.
Urban (ne mara naziva gospod) zelo rad bere. “Teologijo sem resno študiral, ampak če sem hotel več, sem moral brati sam.” Izmed slovenskih duhovnih avtorjev ga najbolj navdušuje p. Marko Ivan Rupnik. “Ko sem prvič poslušal njegove razlage, se mi je odprl nov svet,” navdušeno pripoveduje. “To je to!”
Preberite še:
“Nekateri so razočarani nad Bogom. Ampak ta kriza nas uči tudi, da človek nima vsega v rokah”
S kakšnimi občutki ste letos stopili v advent oziroma pričakujete božič?
To doživljam kot sporočilen čas, čas preizkušnje, prečiščevanja. Nikoli ne izviram iz tega, da je to, kar se nam dogaja, Božja volja. Bog noče, da trpimo, je pa za nas zdravilno, da kdaj malo trpimo. Življenje me je naučilo, da – čeprav se vedno otepam stisk, samote, hudih stvari, ki pridejo nadme – ko se umiriš, pogledaš nazaj, vidiš, da je bil to čas zdravljenja.
Človek globoko v sebi ve, kaj je sreča. Globoko v nas je, da iščemo resnično srečo. Jo pa iščemo na napačnih krajih. V svojem življenju sem šel na tisoč stranpoti. Človeštvo, kultura je usmerjena v napačne smeri. Ta čas doživljam, kot bi nekdo svetu nadel uzdo, da se malo upočasni. Ustavi se, umiri se, vrni se k temu, kar je najbolj pomembno.
Kaj v tem korona času najbolj pogrešate?
Rad imam družbo, ljudi. V tem smislu je tudi meni zdaj marsikaj odvzeto. Odvzeta so mi bogoslužja, svete maše z drugimi, kjer najbolj doživljam Božjo bližino.
Se pa pri svetih mašah ne snemam, pa čeprav sem mlad in poznam tehniko. Mislim, da maša – razen ene, v nedeljo, ki jo daruje škof, in se občestvo lahko z njim poveže – ni v prenosu. Evharistija je srečanje bratov ob mizi. To je ključno. Evharistija ni položiti hostijo na svoj jezik ali poslušati duhovnika, kako pridiga. Odvzeto mi je druženje z brati. To mi je včasih zelo naporno.
Ljudje mi rečejo, da jih je najbolj strah, da se verniki po korona krizi ne bodo vrnili v cerkev. “Izgubljamo kristjane.” Jaz na to ne pristanem. Če nekdo izgubi vero, ker en mesec ni mogel v cerkev, naj bo doma. Res, naj bo doma!
Preberite še:
Kako 2. adventno nedeljo praznovati kar doma
V Cerkvi se zdaj rojeva nekaj novega. Novo krščanstvo, ki bo malo prečiščeno teh množic. Ne vem, od kod smo dobili koncept, da je Cerkev bogata takrat, ko je močna. Zgodovina nam pravi ravno obratno: Cerkev je bila duhovno najbogatejša takrat, ko je bila stiskana, preganjana in ko nas je bilo najmanj. Ko pa je bila zunanje močna, smo bili katastrofalni – tako katastrofalni, da smo potrebovali reformacijo, da smo se prečistili.
Pravite, da je pri maši ključno občestvo. Smo v cerkev res hodili predvsem zaradi občestva, skupnosti z brati v veri?
Mislim, da smo zakramente na neki način vkopali. Evharistije ne razumemo več. Jezus je pri zadnji večerji rekel: “To delajte v moj spomin.” Ni rekel: “Ponavljajte obred v moj spomin.” To, kar se tu dogaja, delajte v moj spomin. Tam so bili zbrani bratje. Kakšni so bili? Skregani med sabo. Poglejte Juda! Toda Jezus nas je s svojim telesom povezal v eno. Tu je točka nič. Tu se odpusti, vse se začne znova. Ko izstopimo iz cerkve, moramo zaradi te daritve biti drugačni ljudje. To je evharistija.
Tudi jaz, čeprav sem duhovnik, včasih pridem v cerkev s predsodki, sovraštvom do koga, ki je tam. Hudi duh deluje na vse. Ko sem bil še kaplan, sva z župnikom včasih skupaj maševala, čeprav sva se malo prej sporekla. Toda ko je prišel pozdrav miru, sem ga objel in rekel: “Najina vojna je končana. Tu se je končala. Jaz ti odpuščam in hočem naprej.”
Preberite še:
Zakaj hodite k maši? Ker morate? Ker se tako spodobi?
To je evharistija. Evharistija je ponavljanje izlitja Božje ljubezni. Če nam ni do tega, da gremo k maši, ker nam ljudje tam niso všeč, moramo prav zaradi tega iti. Potrebujemo srečanje ob tej mizi. Tam prosimo Boga, naj nam da ljubezen do bratov, ker sami ne zmoremo odpustiti in zares ljubiti.
Prve cerkve so gradili tako, da je bil oltar v sredini, da so se ljudje gledali iz oči v oči. Če nekoga gledam v hrbet, do srečanja ne pride.
V naših cerkvah se dogaja, da se usedemo v klop, druge gledamo v hrbet, prejmemo obhajilo in gremo ven, kot da se ni nič zgodilo. Ni se zgodila evharistija, ker se nisi srečal z bratom.
Letos “veselega” oziroma bučnega decembra očitno ne bo. Svojih stisk tako ne bomo mogli prekriti z zabavami, truščem, množičnim nakupovanjem. Covid nas razgalja. Kako naj se ne ustrašimo tega, kar odkrivamo pri sebi (rane, odvisnosti, strahove)?
Papež Frančišek je nekoč dejal, da ima hudič veliko “lekarno”, veliko “zdravil”, s katerimi zastruplja ljudi – sovraštvo, ljubosumje, zavist. S tem poskuša osvojiti naš um in ga odvrniti od dobrega. Njegovo najbolj priljubljeno “zdravilo” pa je strah. Ko se človek odloči, da bo nekaj začel znova, da bi nekaj spremenil, mu hudi duh da strah pred novo potjo. “Jaz tega ne zmorem.”
Svojo moč najdem v molitvi, branju Svetega pisma … Cerkev je postala tudi zelo zakramentalno-bogoslužna. Pozabili smo na Sveto pismo, ki je Božja beseda, ki je navdihnjena. Po njej govori Sveti Duh. Ljudem pravim, da če imajo težave, naj odprejo Sveto pismo. Koliko je tam odlomkov o pogumu, o volji, novem začetku!
Preberite še:
Ne veste, kaj bi brali v adventnem času? Tu je nekaj idej
Je pa res, da moramo “vzeti dovolj veliko dozo”. “Jemati” ga moramo vsak dan. Nekateri mi rečejo, da Svetega pisma ne razumejo. Nič hudega, naj berejo naprej. Beri, beri, beri. To ni študijsko gradivo, Sveto pismo govori, učinkuje.
Moj um se vedno bolj oblikuje po Božji besedi, če jo velikokrat vzamem, poslušam. Če pa pet minut berem Sveto pismo in sem potem 13 ur na Facebooku, kdo oblikuje mojo misel? Sveto pismo gotovo ne, če sem se v druge stvari veliko bolj potopil.
Če bi radi izstopili iz strahu, pojdite h Gospodu. Poiščite njegovo bližino.
Ste se odločili za kakšno posebno pripravo na božič? Adventno akcijo?
Če hočeš doživeti spremembo, moraš nekaj spremeniti. Kristjani včasih izumljamo toplo vodo. Toda že 2000 let vemo, kaj pomaga, da nekaj spremeniš:
- Poglobljena molitev – lahko je svetopisemska, rožni venec ipd.
- Post – nanj smo čisto pozabili. Post je praznjenje samega sebe. Zelo rad pijem kavo. V postnem času se ji včasih odrečem. 40 dni brez kave. Takrat trpim. Zjutraj sem zaspan, tečen. Ampak v tistem trenutku se odvezujem od stvari. To je priložnost za grajenje samega sebe, prenovo od znotraj navzven.
- Miloščina. Ne moreš verjeti, kako človeku pomaga, če preprosto da, izpusti iz rok! V zameno pa prejmeš notranji mir in nenavezanost.
Advent je res lepa priložnost, da na teh treh področjih nekaj naredimo. Smo pa ponavadi totalitaristi: zategnemo se, da smo po štirih dneh uničeni. Ne, poslušaj sebe, svoje telo, odloči se za en korak na enem področju. V tistega pa res vlagaj, ne popuščaj. Vsak dan delaj drobne korake. Če štiri tedne pri nečem vztrajaš, se bo gotovo nekje poznalo.
Preberite še:
Bil je na obeh straneh mikrofona, želel v Hollywood, poslanstvo pa našel pri kapucinih
Preberite še:
7 navdihujočih navedkov zadnjih treh papežev o radosti adventa
Preberite še:
Pridružite se kateri od adventnih akcij. Ni še prepozno
