Mihaela Rakovnik, sodnica in mediatorka na Okrožnem sodišču v Slovenj GradcuMihaela Rakovnik je okrožna sodnica, ki dela na družinskem področju. Prav tako dela kot mediatorka v postopkih sodišču pridružene mediacije. Kljub temu, da odloča o niti najmanj lahkih stvareh, ko so razveze, določitve otrokovih stikov, odvzemih otrok, namestitvah v rejništvo, mladinske domove, zavode, ostaja pozitivna.
Je tudi verna in aktivna v gibanju Marijinem delu in se trudi v vsaki stranki, ki pride k njej, gledati Boga. Po službi pa z veseljem odhiti domov k svojemu možu, ki zna poskrbeti, da se v njunem 19 let dolgem zakonu še vedno krešejo iskrice. Sproščata pa jo tudi njen kuža in vrt pred hišo.
Preberite še:
Ko je Božja ljubezen močnejša od zakonske odtujenosti in vseh diagnoz
Pod pojmom sodnica si v idealnem primeru predstavljam odločno, inteligentno, pošteno, kredibilno osebo, ki ima rada red in se zna dobro izražati. Se v tem prepoznate?
Res je, sodnik je tisti, ki mora biti med vsemi najbolj pošten in tudi kredibilen. Pravica vsake stranke je, da ima sodnika, ki je razgledan, dobro preuči zadeve in pozna zakonodajo. Glede inteligence težko sodim, sem pa nekje prebrala, da ni nujno, da so najbolj izobraženi ljudje tudi najbolj inteligentni. Res pa je, da moraš imeti tudi za ta poklic določeno mero inteligence.
Bolj bi poudarila, da je treba v mojem poklicu biti srčen, razsoden in sprejemati tudi realna življenja. Pravo namreč služi življenju ljudi in ljudem samim.
Kar se tiče reda, je ta nesporno nujno potreben; pri tem delu moram biti res zelo natančna.
Kako pa se počutite po razsodbi? Ste mirni ali se kdaj še sprašujete, ali ste se prav odločili?
Po razsodbi sem mirna. V civilnem postopku je tako, da zadevo po obravnavi zaključiš in izdaš sodbo ali sklep. O tem, ali so dejstva upoštevana ali ne, ne razmišljam več, ker se na sam postopek dobro pripravim. To pomeni, da moram v spisu, tudi če ima 1000 strani, vedeti za vsako besedo, ki jo je nekdo izrekel, pa tudi za vsak dokaz.
Včasih pa se zgodi, da šele na obravnavi vidim, kako zadeve stojijo in si ustvarim eno sliko. Zmeraj imam na zalogi več odločitev v primeru, če bodo dokazi kazali tako ali drugače, seveda glede na dokaze, ki prinesejo stanje takšno kot je.
Preberite še:
“Poklic lahko opravljaš s srcem, če ga imaš rad. Jaz imam to srečo”
Nekje sem prebrala, da sodniki pred kosilom ali popoldne dajejo slabše razsodbe za stranke. Je res tako?
Res je sicer, da smo vsi samo ljudje in nas popoldne daje večja utrujenost. A odkrito povedano, ko sem v razpravni dvorani, ne mislim ne na hrano ne na nič drugega kot samo na pravno zadevo. Po obravnavi sem zelo izčrpana, tako psihično kot tudi fizično. Dvomim pa, da lahko to vpliva na razsodbo.
Kdaj ste v sodniškem poklicu najbolj zadovoljni?
Najbolj zadovoljna sem takrat, ko se starša sporazumeta in uvidita, da je otrok tisto bistveno in da tudi, ko nista več partnerja, ostaneta starša do konca življenja.
Lani sem imela prvi odvzem otroka staršem in namestitev v mladinski dom. Deček je živel v težkih razmerah, starša sta bila neuvidevna, z očetom ni imel stikov. Tudi osnovne stvari niso bile urejene.
Čeprav ni običajna praksa, sem šla k fantku domov, saj sem želela videti, kje živi in zelo mi je bilo naporno gledati te težke razmere. Tudi ko sem odločila, da mora v dom, mi ni bilo lahko.
Preberite še:
Deček s pomočjo igračke rešil mamino življenje
A čez tri mesece, ko sem ga prišla obiskat v mladinski dom, je bil to popolnoma drug deček, vesel, nasmejan, prav tako so se mu v šoli popravile ocene, našel pa je tudi izvenšolsko dejavnost, v kateri je bil zelo uspešen. Takrat sem bila res zadovoljna, da sem mu uspela pomagati.
Kaj pa je v vašem poklicu najtežje?
To, da smo ozkosrčni in da vse sodimo po sebi ter se premalo poslušamo. Sodniški poklic jemljem kot poslanstvo.
Včasih so vaše stranke tudi ljudje, ki so kršili zakone. Kakšen odnos imate do teh? Jih spodbujate, da naredijo več iz svojega življenja?
Če bi odgovorila kot prava kristjanka, bi dejala, da se držim načela Ljubi svojega Boga in svojega bližnjega. Gotovo se trudim tudi v tej osebi videti tega, ki ga ima Bog rad. Bog ima rad vse.
Nekoč mi je neka odvetnica dejala: “Gospa sodnica, če bi se ločila, bi želela vas izbrati za sodnico.” To izhaja iz tega, ker se s svojimi strankami veliko pogovarjam; tudi same lahko povedo, kakšne stiske jih tarejo in zakaj je do njih prišlo. Sicer pa jim pomagam tudi tako, da jih usmerjam na točke zunaj sodišča, kjer lahko zaprosijo za pomoč, ki jo potrebujejo.
Preberite še:
Ločitev: “Četudi je partnerska zveza razpadla, je starševstvo dosmrtna vez”
Z možem sta poročena 19 let. Kako vaš poklic in vse, kar pride zraven, sprejema mož, ki ni iz pravniških vod?
15. decembra praznujeva obletnico poroke. Čutim, da moj mož na sodniški poklic gleda z veliko ljubeznijo. V njem vidim uteho. Sicer se o službenih zadevah ne pogovarjava konkretno, a vseeno opazi, ko sem zaskrbljena in takrat mi želi zadeve olajšati ali polepšati ter me spodbuja z besedami “vem, da se boš pravilno odločila”.
Pojdiva malce v preteklost – ob kakšni priložnosti vas je mož povabil na prvi zmenek?
Preden sva se spoznala, sva oba hodila k sv. Uršuli na bližnjo Uršljo goro, kjer sva oba prosila za bodočega zakonca. Sicer pa se na tej poti nikdar nisva srečala. Spoznala sva se v moji službi, ko je on kot steklar prišel nekaj merit v mojo pisarno.
Čez kratek čas me je poklical po telefonu. Mislila sem si: “To je pa res predrzno, ta si pa veliko upa.” (smeh) On pa me je pogumno vprašal, če grem z njim na kavo. Mislila sem, da mi bo zatežil s kakšno preživnino, ki je ne plačuje ali kaj v zvezi z mojo službo. Dvom sem izrazila prijateljici, ta pa mi je v pogovoru rekla: “Kako si smešna. Kaj če te bo vprašal, kje boš preživela božično-novoletne praznike?” Odgovorila sem ji: “Daj, nehaj.”
Preberite še:
Preden sta šla na zmenek, je morala v delavnici še kaj pobrusiti
No, pričakala sem ga v bližnjem lokalu in kmalu je prišel, ves uraden in z notesnikom v roki, zato sem si mislila, da me bo vprašal za kak službeni nasvet. Usedel se je in pogovarjala sva se, čez čas pa reče: “No, kje pa boš za božič in novo leto?” (smeh)
Zaroka se je zgodila dva meseca po tisti kavi, na valentinovo. Poročila sva se 15. decembra, dve leti po tistem, ko sva začela hoditi. Kadar me ujezi, mu rečem: “Ti si že vedel, zakaj si tako hitel. Zato, ker te takrat še nisem dobro poznala.” (smeh)
A vaš mož je sicer velik romantik …
Res je. Sicer nimava otrok, a živiva v razširjeni družini. Z nama živi moja sestra, ki je invalid od otroštva, zato skrbiva zanjo. Skrbiva tudi za moževo mamo. Pri tem mi mož zares veliko pomaga.
Mož ni pozabil še nobene obletnice. Ne samo to, vsakega 15. v mesecu mi prinese šopek rož iz cvetličarne, s sprehoda ali domačega vrta. Večkrat sem ga že vprašala, če mi rože tako pogosto prinaša zato, ker se mu zdi poročeni stan tako dolg, on pa pove, da zato, ker je z menoj srečen.
Danes zjutraj mi je dejal: “O, bliža se najina obletnica. Moram reči, da je to najlepših 19 let v mojem življenju.” Bila sem zelo ganjena; ob takih izjavah sem vesela, da je moj mož. Moj nekdanji župnik mi je rekel: “Nisi si ga ti izbrala, Bog ti ga je izbral.” Bo kar držalo.
Preberite še:
“Bolj znam ceniti stvari v Venezueli, kjer nimamo nič, kot pa vi tukaj, kjer imate vsega dovolj”
Preberite še:
FOTO in VIDEO: Slovensko božično drevo v Vatikanu zažarelo v vsem sijaju
Preberite še:
Osemčlanska družina zapela v oddaji talentov in z nastopom navdušila
