O obravnavi bolnikov s covidom, delu na intenzivnem oddelku in razlogih za upanje v pogovoru z Jernejem BerdenomJernej Berden je zdravnik internist na oddelku za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana. V sklopu subspecializacije iz intenzivne medicine je trenutno na Infekcijski kliniki v intenzivni enoti, kjer zdravijo bolnike s covidom. Jernej ni le uspešen in perspektiven zdravnik, kot beremo v objavah, je tudi mož, skrben oče trem otrokom, v domači zaloški župniji pa tudi organist in zborovodja.
Preberite še:
Katoliški zdravnik in njegovih pet lekcij koronavirusa
O čem razmišljate, ko se po napornih dežurstvih vračate domov?
Domov večinoma kolesarim, kar mi vzame 25 minut. To je čas, da se zbistrim po opravljenem dežurstvu in preklopim na domači živžav, ki me čaka. Otroci so še majhni in je kar živahno, z ženo naju vsak na svoj način potrebujejo.
Kakšno je vaše področje dela in kako ste se znašli na oddelku intenzive terapije bolnikov s covidom?
Sem specialist internist in sicer delam na oddelku za intenzivno interno medicino. V sklopu dvoletne subspecializacije intenzivne medicine sem sedaj razporejen na Infekcijsko kliniko v enoto intenzivne terapije. Tam že drugi mesec pomagam kolegom infektologom, ki zdravijo bolnike s covidom-19. Vpet sem v redno delo in v zadnjem času tudi v dežurstva, čeprav večino dežurstev še vedno naredim v matični intenzivni enoti. Delo je podobno, le da smo tam zaradi kužnosti bolnikov oblečeni v skafandre, kar zahteva drugačno organizacijo dela, racionalizacijo procesov in je tudi bolj izčrpavajoče.
Ena od prednosti dela v intenzivi je, da za razliko od navadnih bolnišničnih oddelkov delo poteka 24 ur neprekinjeno. To pomeni, da ko delovišče zapustim, bolnike prevzamejo kolegi, ki vodijo nadzor in zdravljenje neprekinjeno naprej, zato lahko notranje miren službo odklopim in nisem v skrbeh, kaj se bo zgodilo do naslednjega jutra.
Preberite še:
Zakaj Bog ni preprečil epidemije koronavirusa
Ob velikem povečanju števila obolelih so mnogi prestrašeni, kaj bo, če se znajdejo med obolelimi. Kako naj ravnamo, da kljub vsemu ohranjamo mir?
Ta čas je za vse naporen tudi s čustvenega vidika, panika in pretirana zaskrbljenost pa ne pomagata. Najpomembnejše je, da se držimo vseh preventivnih ukrepov. Če vestno nosimo maske, kjer je potrebno, držimo razdaljo, si pogosto in temeljito umivamo roke, uporabljamo aplikacijo in se zdaj izogibamo vseh nepotrebnih druženj, tudi prijetni kavici s sosedo in polurnemu klepetu z znancem pred trgovino, potem je verjetnost, da bi se okužili, relativno majhna. Imamo pa tudi mirno vest, da po nepotrebnem nismo okužili drugih. Prav je, da smo seznanjeni z vsemi ukrepi, vendar nič ne koristi, če večkrat dnevno poslušamo, koliko je na novo okuženih. Vzemimo raje v roke kakšno dobro knjigo, poglejmo sproščujoč film, počnimo kaj, kar nas razveseljuje. Za kristjana je dobrodošlo tudi branje dnevne Božje besede, kjer sam pogosto najdem kakšen koristen navdih ali pomirjujočo misel, sploh takrat, ko je psihično res težko.
Kdaj vam pa uspe brati še dnevno Božjo besedo?
Prizadevam si, da čim večkrat. Ker imam spletni dostop do Magnificata, lahko tudi med dežurstvom najdem pet minut in preberem dnevno berilo in psalm, to mi včasih da polet za delo naprej.
Preberite še:
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo vest, ker sem zbolela
Dobimo znake obolelosti s covidom-19. Kako naj reagiramo, da ne bomo stanja še poslabšali?
Na to vprašanje bi bolje odgovoril kateri od specialistov, ki se srečuje z bolniki v začetni fazi bolezni, moja srečevanja z njimi so šele na stopnji, ko se je bolezen poslabšala do te mere, da so življenjsko ogroženi ter odvisni od naprav, ki jih uporabljamo v intenzivi. Kljub vsemu lahko rečem, da če zbolimo, je najbolje, da stopimo v stik s svojim zdravnikom. Treba je vedeti, da vsak prehlad tudi danes ni covid-19. Je pa pri teh številkah vse bolj verjetno, da smo se res okužili. Naredimo, kar velja za vsako virozo: počivajmo, pijmo dovolj tekočine, še posebej, če imamo povišano temperaturo, jejmo vitamine in predvsem pazimo, da ne okužimo še koga od bližnjih. Kolikor je mogoče, se od njih izolirajmo.
Trenutna situacija je težka.
Je težko, ni pa brezupno. Čakajo nas težki časi, zato toliko bolj spodbujam, da nekako pozabimo na lastno ugodje in pokažimo solidarnost drug do drugega s tem, da dejansko spoštujemo ukrepe, tudi če se nam zdi kakšen neumen ali odveč. Vsak posameznik lahko prispeva svoj del – tu ne more ničesar narediti vlada, država, zdravstveni delavci, ker vse skupaj lahko deluje le, če vsak naredi to, kar je njegova naloga. Je relativno preprosto, čeprav gre za določeno odpoved sebi in svojim potrebam. To je zdaj potrebno narediti in samo na ta način se bo obrnilo na bolje.
Preberite še:
Ne obupujte. Vse bo minilo, tudi pandemija koronavirusa
Kaj vas pri srečevanju z bolniki s covidom-19 preseneča kot zdravnika?
Koronavirus (SARS-CoV-2), ki povzroča bolezen covid-19, ima določene lastnosti, ki se razlikujejo od drugih virusnih obolenj (največkrat omenjene gripe), kar bi natančneje znali povedati epidemiologi in infektologi. Ta virus je bolj kužen in se širi hitreje, bistveno dlje ostaja tako na koži ljudi, sploh pa na raznih površinah in predmetih, kar še pospešuje širjenje. V družbi še ni imunosti, zato smo zanj dovzetni vsi, sam potek bolezni pa je bistveno bolj nepredvidljiv. Težje je predvideti, kdo bo v resnici potreboval bolnišnično oskrbo. Ni res, da se v enoti intenzivne terapije znajdejo samo starejši ljudje, imamo tudi mlajše ljudi, stare okrog 40 let, sicer zdrave, ki so še včeraj delali in bili polno aktivni, danes pa ležijo priklopljeni na aparate. Potek zdravljenja in čas odvisnosti od ventilatorja je daljši kot pri navadni gripi. Zdaj ta potek že dokaj dobro poznamo, od pomladi so nova dognanja, zato je borba s to boleznijo uspešnejša.
Pod isto streho živite štirje zdravniki. Vam uspe doma izklopiti službene obveznosti?
Z ženo in otroki živimo v mansardi, spodaj živijo starši in sestra. Oče je radiolog, mama in žena sta pediatrinji, sestra pa zaključuje študij na Filozofski fakulteti. Skupni pogovori pogosto zajadrajo tudi v medicinske vode, drug na drugega se lahko obračamo z vprašanji in pomisleki. Na nek način je prednost, da imaš tudi doma sogovornika, ki razume tvoje delo in težave. Tako lahko težje službene dogodke ali preizkušnje delim z ženo, ki mi je tako v oporo in seveda obratno. Vseeno pa se domače življenje ne vrti samo okrog medicine.
Preberite še:
Pri 99 letih še vedno dela kot zdravnik in niti koronavirus ga ne ustavi
Ste zdravnik, mož in oče. Tri zahtevne službe.
Najprej se trudim biti mož in oče, kolikor to gre. Otroci so majhni, potrebujejo mojo prisotnost in let, ko lahko vplivam na njihov razvoj, ne bi rad zamudil. Z ženo poskušava najti tudi nekaj časa zase. Dejstvo pa je, da zdravniški poklic poleg rednega dela zahteva tudi veliko dodatnega študija, spremljanja literature, priprave raznih predavanj, vse to pa poteka doma v prostem času. Na ta račun je družina do določene mere prikrajšana, seveda pa je omejeno tudi “domače” službeno delo. Že samo na račun dežurstev sem poleg rednega delovnika dodatno odsoten približno dva meseca na leto, kar vključuje noči, vikende in praznike. In ko temu dodaš še dodatne obveznosti, lahko postane obremenjujoče, tako da je treba iskati pravo razmerje. Včasih tudi kakšno službeno obveznost odložiti ali odpovedati. Na srečo tudi ne pridejo vsi otroci naenkrat, drugače bi bil to prehud šok. Tako pa se počasi navajaš na tak tempo.
Kako je to videti v praksi?
Treba je krmariti med vsemi zahtevami in obveznostmi. Morda gre vse malo počasneje, ko je treba v določenih obdobjih posamezne stvari dati na stranski tir in čemu drugemu posvetiti več pozornosti. Npr. za dokončanje raziskovalnega dela in doktorata sem porabil kakšno leto ali dve več, je pa vseeno uspelo. Mislim, da mora imeti družina prednost.
Družba otrok me zelo sprosti in mogoče s tem še najlaže odklopim. Pridem domov, vidim njihove nasmehe, gremo ven, se lovimo, kolesarimo … Posamezni dogodki v službi se me seveda dotaknejo in jih ne morem povsem odmisliti. Malo pa se tudi navadiš, da narediš vse, kar lahko in kot najbolje znaš, potem pa greš miren k svojim. Ko sem vpet v stalni tempo izmenjavanja službe, dežurstev in družinskega življenja, se obremenitve včasih res naberejo, ko pa gremo na dopust, službe ni. Mislim, da nam to kar dobro uspeva.
Vam je vera v pomoč v vsakdanjem življenju?
Še posebej, ko se dogajajo stvari, na katere nimam vpliva, ko je težko. V resnici si ne predstavljam, da bi bilo vse odvisno samo od mene in ne bi imel Nekoga, na katerega se lahko vedno obrnem. Vera je za kristjana velik dar.
Letos smo tudi v naši župniji začeli z družinsko katehezo (zdaj smo morali srečanja seveda prekiniti). Ob srečevanju z drugimi družinami tam in v zakonskem občestvu vidim, da je to kvas, ki bo lahko v prihodnosti prekvasil našo družbo. Kristjani imamo več razlogov, da se ne vdamo strahu. Imamo upanje in vemo, da nismo sami, vedno se lahko opremo na Boga.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 45.
Preberite še:
Pogled učitelja na trenutno situacijo šolanja na daljavo
Preberite še:
Sodniški poklic iz prve roke: “V vsaki stranki na obravnavi vidim nekoga, ki ga ima Bog rad”
Preberite še:
10 napotkov, kako od zmenkov do trdnega zakona
