Intervju s salezijancem, ki se je sprva “izobrazil” za pastirja, nato še za duhovnikaJanez Suhoveršnik, kaplan in vodja Salezijanskega mladinskega centra na Rakovniku, obožuje živali. Še posebej krave in čebele. Če ne bi bil duhovnik, bi bil gotovo kmet. Zelo blizu mu je tudi šport, med koronskim obdobjem pa je razvil tudi svojo žilico za snemanje videov. Veste, zakaj ga kličejo “pravljičar”?
Slišali smo, da ste zelo zgovorni, da vam besed zlepa ne zmanjka. Pa se to vendarle kdaj zgodi?
Ob novi maši mi je moj oče dejal, naj se držim dveh načel, da bom dober duhovnik. Naj ne zamujam in naj imam kratke pridige. Iskreno priznam, da mi to ne uspeva. 🙂 Všeč mi je beseda, s katero me včasih poimenuje sobrat Jure, da sem “pravljičar”. Rad govorim stvari v zgodbah ali pripovedujem primere.
V otroštvu in mladosti je bilo glede zgovornosti malce drugače. Od tretjega leta, ko ste padli v krop, ste jecljali. S tem so bili povezani tudi določeni vaši dvomi o zmožnosti opravljanja duhovniškega poklica. Kako ste se soočali s to “hibo” in kdaj je izginila?
Hvala za to vprašanje. Težko je opisati, koliko muk in trpljenja doživlja človek ob jecljanju. S tega vidika si lažje predstavljamo, kako veliko veselje se porodi v jecljajočem človeku, če je te hibe kar naenkrat ozdravljen. No, to sta dve resnični plati mojega življenja.
Preberite še:
To so zgodbe, ki so se vas v letu 2020 najbolj dotaknile
S hibo jecljanja sem živel 31 let, do svojega diakonskega posvečenja. Že prej in potem ter izrecno na diakonskim posvečenju sem Devico Marijo goreče prosil, da, če je Božja volja, naj me te hibe ozdravi. Zakaj? Ker nočem, da bi poleg mene, ki ob tem, ko jecljam, trpim, trpeli še drugi, ki bi me morali poslušati.
Danes ljudem zato rad rečem: “Veste, dobro ste molili zame, da me je Bog na priprošnjo Device Marije ozdravil.” Mislim celo, da je stvar opravil preveč dobro, ker sedaj preveč govorim. 🙂
Prihajate iz Zgornje Savinjske doline, blizu vam je delo na kmetiji. Ste se odločali med tem in duhovniškim poklicem?
Učiteljica nam je v tretjem razredu zastavila vprašanje: “Kaj boš, ko boš velik?” Jaz sem napisal: duhovnik. Potem ko je vztrajala, da naj napišem še nekaj drugega, sem dodal še kmet. Danes sem oboje. Po izobrazbi in po duši. Bolje bi to povedal z izrazom dušni pastir, ker sem najprej študiral za pastirja in potem še za duše. Ko sem nekje med študijem zootehnike zaslišal v sebi Božji glas, naj postanem salezijanec, sem se z Bogom večkrat prerekal.
Preberite še:
To sta barvi leta 2021
Govoril sem mu: “Zakaj si mi dal tolikšno veselje do živali in kmetije, če me potem kličeš v drug poklic?” Potolažil sem se ob misli, da Bog išče za svoje sodelavce predane delavce, ki bodo vse, kar delajo, delali zares z veseljem. Ob tem mi je Bog dal prav tako veliko veselja za delo z mladimi, ki sem ga v sebi začutil, še preden sem šel k salezijancem. Ob vstopu k salezijancem se je to opažanje samo potrdilo. Spoznal sem, da je tukaj, kjer se počutim doma, pravo mesto zame.
Preberite še:
Kaj za leto 2021 napoveduje Sveto pismo?
Da obvladate čebelarjenje, ste pokazali v enem od številnih videov, ki jih snemate med karanteno. V njih v objektiv kamere zajemate delčke svojega in življenja sobratov. Kakšne odzive doživljate? Kaj vam je pri tem najbolj dragoceno?
S snemanjem videov sem se začel ukvarjati med letošnjo spomladansko karanteno. K temu me je spodbudila ekipa mladinskih delavcev v SMC Rakovnik. Za zgled dobrega videa sem si vzel naše oratorijske videe, ki so jih snemali mladi na oratoriju. Osnovni scenarij je: najprej opis problema ali izziv in nato reševanje.
K sodelovanju sem povabil tudi druge sobrate. Odziv ljudi je bil odličen. Gledanost in delitev videov je bila odvisna od tega, kdo vse je nastopal in kaj je bila vsebina. Največji uspeh so doživeli videi, kjer sobratje pojemo. Za marsikateri posnetek lahko rečem, da sem čutil Božjo pomoč, ker so na koncu nehote postali duhoviti in zabavni. Najdragocenejši med vsemi so mi štirje oratorijski videi, kjer je v njih največ nasmejanih obrazov in največ ur dela.
Tisti, ki vas dobro poznajo, pravijo, da ste veroučencem zelo blizu. Kako jih pritegnete, kaj jim “ponudite” v času mnogoterih digitalnih dražljajev? Kako otrokom, najstnikom predstavite Cerkev in vero v 21. stoletju kot vrednoto, ki se je je vredno okleniti?
Na začetku mojega duhovniškega dela se je zgodilo, da ko sem poučeval verouk, je sredi moje ure verouka v razred prišla mamica in okregala svojega sina, zakaj ni pri miru.
Preberite še:
Novo leto je nova priložnost, dar. Ne zapravimo ga z lenobo in jamranjem!
To veliko pove o meni, da nisem ravno človek velike avtoritete. Z leti sem nekaj tega pridobil. 🙂 Vedno pa sem pozoren, da se me otroci in mladi ne bi bali in da bi jim bil dostopen. In to mi hvala Bogu, kar dobro uspeva. Veroučenci me zato med uro večkrat kaj vprašajo. Navadno v povezavi s snovjo, takrat vem, da me poslušajo in jih stvari zanimajo. Drugo načelo, ki se ga skušam držati, je, da mladim govorim o stvareh, ki so se me dotaknile in so me navdušile. Na ta način v mladih ni težko vzbuditi zanimanja in navdušenje za Boga.
Kako pomembno vlogo ima pri tem humor?
Humor, pravijo, se pojavi, ko sebe ne jemlješ preveč resno. Ker sem po naravi bolj nerodne sorte za praktične stvari, je humor del mojega vsakdana. Včasih s tem koga nasmejim, včasih pa razjezim, kakor kdo vzame. S svojo nerodnostjo sem na nek način blizu mladim, ki se soočajo s svojo lastno nerodnostjo.
Šport vam je blizu. Tudi to je vstopna točka za številne mlade. Družite se z njimi, spremljate tudi številne takšne, ki nimajo verskega ozadja. Kaj spoznavajo, občudujejo, ponotranjajo pri vas? Kako jim ostajate blizu?
Šport je jezik velikega števila mladih. K sreči sem se tega jezika naučil in ga vzljubil že kot otrok. Pri delu z mladimi je nepogrešljiv. Dvorišče je kraj, kjer se mladi počutijo kot doma, ker je igra njihova vsakdanja potreba. V mladinskem centru, kjer delam, se na igriščih z mladimi včasih večkrat pogovarjam o Bogu kakor v veroučnih učilnicah. Na igrišču se z mladimi hitro razvije pogovor o stvareh, ki jih zanimajo.
Voščilo Janeza Suhoveršnika – seveda z anekdoto. 😉
Za nami je koronsko leto. Kaj nam je dalo, nas naučilo?
O tem bi bilo mogoče napisati veliko. Dodana vrednost delu, ki ga opravljamo mi, ki smo blizu mladim in družinam, je ta, da smo bili v tem času prisiljeni, da vse, kar delamo, dobro promoviramo in predstavimo tudi drugim. Z objavami, prenosi in videi. Ob tem smo naleteli na zelo pozitivne odzive. Citiram mlado mamico, ki je svoje otroke prvič pripeljala na poletni oratorij in je, navdušena nad vsem dogajanjem in mladimi animatorji, dejala: “Nisem vedela, da kaj tako lepega obstaja.” Mislim, da se lahko iz tega naučimo, da vse, kar delamo, ne le dobro opravljamo, ampak da znamo to ljudem to tudi predstaviti.
Kaj bi voščili našim bralcem v letu 2021?
Od vsega začetka epidemije poslušamo, da je ta strmoglavila človeško vsemogočnost in pokazala našo ranljivost. Če to vzamemo zares, potem imamo dobre temelje za naprej, da ponižno zaupamo v Božjo pomoč in še naprej delamo dobro ter pustimo vrabčkom čivkati, kakor pravi don Bosko. Pomen teh vrabčkov je, naj ne skrbimo, ker Bog skrbi za vse.
Preberite še:
Velikani, ki so nas v letu 2020 zapustili in smo zanje neizmerno hvaležni
Preberite še:
To sta barvi leta 2021
Preberite še:
“Če se prepirava, ne pomeni, da greva narazen. Odločila sva se, da bova mož in žena do smrti”
