Leto 2020 nam je dalo posebno svarilo, naj za prihodnost ne delamo velikih načrtovKdo bi si mislil, da se lahko naša navajenost na svobodno kovanje svojih načrtov tako hitro sfiži? Pa vendar smo na to opozorjeni že v Svetem pismu po Jakobovih besedah: “Poslušajte torej vi, ki pravite: ‘Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili,’ a sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine. Rajši recite: ‘Če bo Gospod hotel, bomo živeli in delali to ali ono.'”
Preberite še:
Stavek iz Svetega pisma, ki mi je pomagal bolj optimistično vstopiti v 2021
Vse bo bolje, ko …
Že v preteklosti sem bila zadržana do visokoletečih sklepov in novoletnih obljub zaradi izkušenj, ki so se mi nabrale v letih materinstva. Zdaj se mi zdi že prav smešno moje nekdanje naivno pričakovanje, da ko bodo “otroci zrasli”, bom pa lažje zaživela. Ne vem, kdaj bo to, niti, kako bo. Vem pa, da ne želim čakati na tisti oddaljeni trenutek. Že zdaj želim polno živeti to, za kar prepoznavam, da je moje poslanstvo: ob otrocih in z njimi. Nalog in odgovornosti do njih ne bo nikoli zmanjkalo.
Pred kratkim me je nagovorila zgodba, ki sem jo prebrala na spletu, in sicer malo drugačen konec knjige Drevo ima srce, ki velja za najlepšo prispodobo brezpogojne starševske ljubezni. Namesto da bi se drevo, ki ga je odraščajoči fantek prosil za več in več, dokler od njega ni ostal le štor, na katerega se je fant-starček na koncu utrujen usedel, je drevo, ko je prišlo do vprašanja o rezanju njegovih vej in debla, postavilo mejo ter fanta zavrnilo v njegovi zahtevi. Lahko mu da tisto, kar se obnavlja, svojega jedra pa ne da. Tako je drevo dočakalo, da so se v njegovi krošnji igrali tudi otroci in vnuki tega fanta, fant-moški pa se je naučil z lastno iznajdljivostjo in pobudo lotevati življenjskih izzivov.
Preberite še:
Ne obupujte. Vse bo minilo, tudi pandemija koronavirusa
Z majhnimi koraki
V času korone sem se še posebej izurila v prepoznavanju, kako veliko lahko v resnici naredim po povsem majhnih, vsakodnevnih korakih. Če se sprašujem: Kaj je potrebno? Kaj je pomembno? Kaj bi rada živela tukaj in zdaj?, lahko uresničim ogromno, ne da bi se izgubila v daljnosežnih sanjarijah in dvomljivih rezervacijah, pa tudi, ne da bi se izčrpala za nek dolgoročni, nikoli do konca uresničen cilj. S tem, ko izbiram svoje naloge in dejanja vsak trenutek, hkrati živo pričujem o svojih vrednotah. Tisto, kar v resnici pride na vrsto v današnjem dnevu, mi je očitno pomembno bolj kot kakšna druga stvar, za katero si nisem vzela časa. Ali ni tako?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
“V hvaležnosti okušam Božjo previdnost in se ji čudim”
Preberite še:
4 zakonski nasveti svete družine, ki vam lahko pomagajo
Preberite še:
9 knjig, ki vam bodo spremenile pogled na življenje
