Z novim letom se v marsikaterem paru prebudi želja po obnovi in spremembah. Koliko mož si želi, da bi se njihova žena v tem novem letu v nekaterih pogledih spremenila, in obratno? Bo njihova želja končno uslišana?Kolikokrat ste v upanju, da se bo sozakonec le spremenil, rekli kaj od naslednjega:
Ali ne bi nekoliko popustil/a pri svojem delu in se bolj posvetil/a družini?; Kdaj boš dojel/a, da mi veliko pomeni, da se več pogovarjava o najinem odnosu, o težavah, o načrtih?; Se zavedaš, koliko pozornosti in časa nameniš svoji mami?; Tako bi rad/a, da greš z mano k nedeljski maši.; Ko sva se spoznala, sem videl/a tvoje pomanjkljivosti, a sem misli/a, da se boš spremenil/a …
Lahko bi še dolgo naštevali neuslišane želje, ki naravno trčijo ob neverjetno vztrajnostno silo drugega, ki se počuti kot žrtev neutemeljenega nadlegovanja.
Mar to pomeni, da mora razočarani sozakonec nehati upati, da bi njegova boljša polovica spremenila svoje vedenje? Ali se mora sprijazniti s tem, da živi z nekom, ki je nespremenljiv? To bi pomenilo misliti, da človek ni zmožen nikakršnega razvoja in napredka.
Preberite še:
Ste siti (ponavljajočih se) napak svojega zakonca? Tu je rešitev
Želja ne smemo jemati kot zamaskirane ukaze
Določene drže dejansko izzovejo nasprotni učinek od želenega. Če bi drugega želeli za vsako ceno spremeniti, bi pri njem dosegli le upor. Zato je drugega treba najprej sprejeti takšnega, kakršen je.
To morda zveni paradoksalno, ampak napredujemo in razvijamo se lahko šele, ko se čutimo sprejete in ljubljene takšni, kakršni smo. Za ponazoritev lahko vzamemo ženo, ki je nekoč rekla: “Dvajset let sem želela in si prizadevala spremeniti svojega moža. Potem sem obupala in odnehala – on se je pa spremenil!”
Ali to pomeni, da je treba svoje želje skrivati? Nikakor. Pomembno je, da jih drugi ne jemlje kot zamaskirane ukaze, kar se vse prepogosto dogaja. Vzeti in čutiti jih mora kot neobvezujoče povabilo, ki v bistvu pomeni: “Rad/a bi, da slišiš mojo prošnjo, a te bom ljubil/a v vsakem primeru, tudi če je ne izpolniš. Pri tem imaš vso svobodo in če to spremembo narediš, ne bo iz dolžnosti, temveč je dar; dar ljubezni, ki jo čutiš do mene.”
Avtor prispevka je Denis Sonet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
4 zakonski nasveti svete družine, ki vam lahko pomagajo
Preberite še:
10 napotkov, kako od zmenkov do trdnega zakona
Preberite še:
Ali obhajilo lahko pomaga, da še močneje ljubite svojega zakonca?
