Da bi dosegli resnično odpuščanje in globoko spravo, spoznajte te načine opravičevanjaNeprimernih besed in vedenj, ki škodujejo odnosu, je veliko. In pogosto se zgodi, da kljub opravičilu težko popravimo škodo, ki smo jo z določenim slabim oziroma neprimernim dejanjem povzročili.
Po besedah družinskega terapevta Garyja Chapmana je razlog za to preprost: ne govorimo vsi istega jezika odpuščanja. Tako kot v ljubezni, kjer poznamo pet njegovih jezikov, je tudi pri opravičilu tako.
Opravičilo ima pet temeljnih vidikov. Njihovo poznavanje vam bo omogočilo uporabo najprimernejšega jezika odpuščanja za vsakega posameznika in situacijo. Le tako boste dosegli resnično odpuščanje in globoko spravo.
Preberite še:
“Vsaka mama se mora kdaj za kakšno dejanje tudi opravičiti otrokom in spovedati pred Bogom”
1. Izraženje obžalovanja: “Žal mi je”
Preprosta besedna zveza, ki ima lahko ključno vlogo pri tem, da popravimo, kar smo pokvarili. Če boste na te “čarobne besede” pozabili, ste lahko prepričani, da bo druga oseba to opazila.
Zavedati pa se moramo tudi, da zgolj “žal mi je” ali “oprosti” nista dovolj. Opravičilo bo imelo večji učinek, če bo natančno, kar pomeni, da frazo nadaljujete s pojasnilom. Torej, zakaj vam je žal. Pojasnilo namreč pripomore k temu, da užaljeni osebi pokažete, da razumete, koliko ste jo prizadeli.
Pozor! Izogibajte se temu, da opravičilu dodate besedo ampak. “Žal mi je, ampak …” Opravičilo s tem izgubi na iskrenosti, opravičilo pa nadomesti obramba.
2. Sprejemanje odgovornosti: “Napak sem ravnal.”
Vsi vemo, kako težko je priznati napako. Priznanje napake namreč številni vidijo kot šibkost. Toda realnost je, da vsi delamo napake. In zrela odrasla oseba se bo naučila sprejemati odgovornost za svoje napake.
Za marsikoga je sprejemanje odgovornosti najpomembnejši del opravičila.
Preberite še:
4 razlogi, zakaj se je otrokom vredno opravičiti
3. Povračilo: “Kako lahko popravim?”
“Kar sem storil, ni bilo prav. Kaj lahko naredim, da ti pokažem, kako te imam rad?”
Brez tega poskusa, da se oddolžimo, lahko prizadeta oseba dvomi v iskrenost našega opravičila.
4. Iskreno kesanje: “Potrudil se bom, da tega ne bom več storil.”
Da bi bilo opravičilo iskreno, je treba osebo, ki smo jo prizadeli, prepričati, da naslednji teden ne bomo ponovili iste napake. Pogoj za iskreno kesanje je torej pripravljenost na spremembe.
Morda lahko spremembe, ki jih želite doseči, napišete na listek in ga nalepite nekam na vidno mesto. Na primer na ogledalo v kopalnici. Tako jih boste imeli ves dan v mislih, svoje ideje pa boste lahko tudi bolj natančno določili.
Na primer. Na listek zapišete stavek: “Ne bom krivil drugih za svoja negativna čustva.” Nato razmislite, kako uresničiti ta osnovni namen. Ugotovili boste, da je natančen načrt lažje uresničiti kot zgolj nek splošen namen.
Preberite še:
Bila je zapuščena na smetišču, a je poiskala starše in jim odpustila
5. Prošnja za odpuščanje: “Odpusti mi, prosim.”
Priznali ste napako, izrazili obžalovanje in morda celo ponudili odškodnino. In to še vedno ni dovolj. Pomembno je tudi vprašanje oz. prošnja: “Ali mi lahko odpustiš?”
Pazite tudi, da odpuščanja ne zahtevate. Tako ga namreč ne boste dobili. Odpuščanje je darilo in darila se ne zahteva.
Če smo koga prizadeli, nismo v položaju kralja, ki obsoja užaljenega za njegovo neusmiljeno srce. Prav tako tej osebi ne smemo zameriti, če nam ne odpusti. To bi bila manipulacija.
Avtorica prispevka je Stéphanie Combe.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Ko oprosti ni dovolj
Preberite še:
“V naši družini je beseda oprosti ves čas v obtoku in ko jo izrečemo, mislimo resno”
Preberite še:
Zgodba duhovnika, ki ima pred seboj le še nekaj mesecev življenja: “Jokal sem ob misli, da ne bom mogel več maševati”
