V paru se marsikdaj pojavijo nesoglasja na različnih vzgojnih področjih: glede avtoritete, otrokovega mesta v družini, družinskega ritma … Kako se uskladiti in najti ravnovesje glede teh vprašanj?Starševstva se učimo sproti, ko otroci odraščajo. Če se to poslanstvo na začetku včasih zdi neuresničljivo in preveliko, se v njem počasi udomačimo in ga izpolnjujemo na dokaj naraven način. Nujno in bolj ali manj nezavedno se pri tem sami oziramo nazaj na vzgojo, ki smo je bili deležni kot otroci: kaj želimo ohraniti od tega, kar smo sami prejeli, kaj bi radi spremenili, kaj nam ni bilo všeč in čemu bi se radi izognili?
Če se ta razmislek naredi posamezno in ne v paru, je pomembno, da ga s svojim sozakoncem podelimo in svoje poglede uskladimo. V starševstvo vsak vstopa z drugačnim nahrbtnikom: nekdo je iz urejene, složne družine, drug iz ločene, starši enega so bili morda zelo zaščitniški, starši drugega bolj ali manj odsotni, eni zelo strogi, drugi skrajno strpni … Med družinami bodo gotovo razlike.
Preberite še:
12 najboljših vzgojnih receptov naših sogovornikov v letu 2020
Sprejeti, da je pogled drugega drugačen
Na podlagi te ugotovitve bomo lažje sprejeli, da se drugi v določeni vzgojni situaciji odzove drugače. Pri tem ima poglavitno vlogo sočutje: sprejeti različnosti, razumeti, da so naše oporne točke glede vzgoje drugačne. Dobro je, če starši redno usklajujejo svoje poglede, izmenjajo mnenja glede vzgoje in skupaj najdejo primerno rešitev.
Včasih nas lahko odziv sozakonca preseneti, celo šokira. Ker ga pač kot otroka nismo poznali ali pa zato, ker je nekaj sam zelo doživljal, ko je bil majhen. Žena, ki je odraščala brez očeta, bo imela morda težave pri umeščanju zakonca v družino ter pri sprejemanju očetovskega lika, ker ga sama ni poznala. Oseba, ki je odraščala v številčni družini, bo mogoče težko razumela reakcije svojega sozakonca, ki je bil edinec. Primerov in variacij je veliko in vsak par mora sam pri sebi videti, kako uskladiti svoje poglede na vzgojo.
Preberite še:
Marianna – mati, ki je vzgojila blaženega
Pri vzgoji je namreč izbira neizogibna: katere temeljne vrednote želim posredovati otrokom? Kako sam gledam na avtoriteto? Je pojem kaznovanja zame sprejemljiv in zdržen? Kaj pričakujem od drugega kot starša? Vsa ta vprašanja in odgovore si lahko zakonca zapišeta in jih nato skupaj postavita na mizo ter o njih razpravljata v miru in v ugodnih razmerah za pogovor.
Idealno bi bilo, če se o vzgoji lahko pogovarjamo stran od otrok, saj bodo slednji bolje razumeli družinska pravila, če so ta pri starših prej usklajena. Otrok bo hitro razumel, če je mama glede določene zadeve bolj sproščena ali če bo očka lažje in hitreje ugodil kateri od njegovih želja.
V interesu staršev je, da pri vzgoji delujeta kot eno, ker bo to otroku dalo občutek varnosti in mu pomagalo odraščati, kar je osnovno poslanstvo vzgoje. Drugemu pustiti, da je tak vzgojitelj, kakršen si želi biti, je nevarno početje, a nič manj pomembno. O nekaterih točkah je možno razpravljati, druge pa je mogoče razumeti in jih sprejeti. Pri tem pa mora biti na prvem mestu interes otroka in ne nas samih.
Preberite še:
Kako se izogniti vzgojnim napakam naših staršev
Ko vzgoja v paru postane vir sporov
Zakonci pri drugem marsikdaj želijo spremeniti pogled na vzgojo. Tako je bilo na primer pri Petri, ki zelo zagovarja spoštljivo starševstvo, ki skrbno spremlja in se prilagaja otrokovemu razvoju. Možev pogled na vzgojo vidi kot zastarel in trdno je odločena, da ga bo od njega odvrnila. Tako pravi: “Srečo imam, da mož rad debatira in je dejansko začel spreminjati pogled, ko je poslušal odlomke o vzgoji, ki sem mu jih brala ter po čustvenih izkušnjah, ki jih je doživel z otroki.” Takšno stališče je lahko dobro, če je sozakonec odprt in dovzeten za spremembe. Če pa imata oba starša zelo jasne poglede in mnenja, je lahko situacija veliko burnejša.
Številni pari pričujejo o tem, da je vzgoja vir številnih sporov, pri čemer se zdi, da se da veliko rešiti že z jasnim pogovorom in uskladitvijo različnih pogledov na vzgojo. Če neki vzgojni prijem drugemu pojasnimo in ga argumentiramo, ga bo lažje sprejel, kot če ga vsilimo kot edino pravo pot.
Damijan je dolgo trpel zaradi izključujočega odnosa, ki ga je njegova žena gojila z otroki. Bila je zelo navzoča in za njegov okus preveč popustljiva. Z leti ga je to vse bolj spravljalo ob živce: “Ko so bili otroci še majni, sem razumel, da so bolj navezani na mamo, a potem so zrasli in jaz še kar nisem našel svojega mesta v njihovem odnosu z mamo. Čutiti je bilo, kot da za očeta in moža ni prostora.”
Kar nekaj obiskov pri terapevtu je bilo potrebnih, da sta umirila položaj in razgradila naraščajoči konflikt: “Ko sva šla skupaj k terapevtu, naju je to prisililo, da sva se začela pogovarjati. Bolje sem začel razumeti njeno materinsko vsenavzočnost, ko sem jo slišal prvikrat govoriti o tem, kako je bila njena mama velikokrat odsotna, kako jim ni posvečala pozornosti, kako je oče poskrbel za vse … Zato si je postavila za cilj, da bo svojim otrokom vedno na voljo, za moj okus pač nekoliko preveč.”
Preberite še:
Nauki svetih Ludvika in Zelije Martin o vzgoji otrok
Pozitivne plati dopolnjevanja, kadar je to obojestransko sprejeto
Ko imamo zelo različne značaje, lahko pride do razporeditve vlog. Tako je pri Ameliji: “Jaz sem ta huda, on pa ta prijazen; skupaj sva klasični policijski tandem dobrega in slabega policaja. A ko ne zmorem več, otroke opozorim, da se bo oče razjezil. Nalašč sva vzpostavila ta sistem, da bi lik očeta ostal utelešenje avtoritete, čeprav je moj mož v resnici mehak človek.” Otrok se rad prilagodi starejšemu, ki se mu posveti. Na splošno se hitro nauči primernega vedenja z učitelji, s strici in tetami, z neznanci, glede na sporočila in znake, ki so mu jih starši posredovali.
Če je oče bolj strog kot mama ali če mama bolj vztraja pri lepem vedenju pri mizi in je oče glede tega nekoliko bolj sproščen, nič hudega. Ob tem se učimo nečesa pomembnega: sposobnosti prilagajanja. Dopolnjevanje je lahko zelo dobro, če ga ne spremlja nenehno opozarjanje ali pritoževanje drugega.
Lahko je to tudi vir bogastva: vsaka mama oziroma oče namreč otroku daje del sebe in mu pokaže, da ni samo ene poti v življenju. Starši dajejo otrokom temelje, da bodo ti lahko v odrasli dobi znali sprejemati odločitve in tako utrjevali svojo svobodno voljo. Z dvema modeloma, četudi nekoliko nasprotnima, je otrok prisiljen k razmišljanju: kaj se meni zdi bolje in ustrezneje? Na kateri poti se bolje počutim?
Nič hudega, če gredo z očkom otroci spat nekoliko pozneje, kot kadar jih spravlja spat mamica. Otroci bodo uporabili vse, kar od staršev dobijo, pomembno je le, da nesporazumi v njihovo družinsko jedro ne vnesejo napetosti. Otrok, ki bo soočen z očetovo razumskostjo in materino občutljivostjo, bo od obeh vzel najboljše. Starševska vzgoja in načrti se brez prestanka razvijajo med kompromisi, sočutjem in uglaševanjem violin. Vzgoja očitno ni neka eksaktna znanost, ampak bolj nenehno izpraševanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Naučite se razvozlati, kaj se skriva za besedami vašega zakonca
Preberite še:
Zakaj nočem biti kot Nutella, ki jo imajo vsi radi
Preberite še:
5 načinov, kako sredi vsakodnevne rutine najti Boga
