Astrologija in horoskop predstavljata prakso, ki se je pojavila v predznanstvenem času, ko sta domišljija ali zgolj prepričanje igrala pomembnejšo vlogoObstajajo mnogi, ki verjamejo v horoskop (iz grške besede hora – ura in skopéo – opazovati). Horoskop temelji na naslednjem principu: če opazujemo položaj nekaterih zvezd v trenutku, ko se neka oseba rodi, lahko povemo nekaj o njenem življenju, vedenju in tako dalje. Takšna analiza pa nima verodostojnih temeljev.
Marcelo Gleiser, profesor teoretične fizike na kolidžu Darthmouth v Hannovru (ZDA), pravi: “Sveti Avguštin je v 4. stoletju ostro obsodil astrologijo, češ da je posegala v svobodno voljo in v Božjo vsemogočnost: če je že vse zapisano v zvezdah, potem ne moremo izbirati med dobrim ali zlim in vera v Boga postane nepomembna” (Vir: Poklic: astrolog? Folha de S. Paulo, 28. julij 2002, splet).
Preberite še:
Tudi vi kar tako, malo za šalo berete horoskop?
Pravzaprav je sveti Avguštin († 430), velik genij antične dobe, podvomil v verodostojnost horoskopa, ko je nekega dne opazil, da sta se ob isti uri rodila sin bogatega mojstra, ki je dobil ime Firmino, in sin sužnje, rojen v anonimnosti. Glede na temelje horoskopa naj bi oba čakala ista usoda, ki so jo narekovale zvezde.
Sveti Avguštin pripoveduje: “Firmino se je rodil v razkošnem domu in je hodil po bleščavih poteh svojega časa. Bil je napolnjen z bogastvom in povišan s častmi. Na drugi strani pa je hlapec, ki se nikakor ni mogel otresti jarma, na katerega je bil obsojen zaradi svojega položaja, še naprej služil svojim gospodarjem, kot je poročal sam vsem tistim, ki so ga poznali. In tako, brž ko sem slišal in dojel te stvari ter obiskal tiste, ki so to pripovedovali, je ves moj odpor [do tega, da se odpovem astrologiji], izginil.” Avguštin je prenehal biti astrolog in je postal katoličan.
Božja previdnost
Svetnik nadaljuje: “To sem torej vzel kot začetek in o teh stvareh začel razmišljati sam pri sebi, v središču mojega premišljevanja pa je bilo rojstvo dvojčkov.” Pri njiju bi morali astrologi “ob istih [astroloških] kartah pripovedovati o istih stvareh, ki se bodo pripetile Ezavu in Jakobu – a vemo, da ni bilo tako. Astrolog je torej pripovedoval same laži.”
Svetnik na koncu pride do sklepa, da je veliko bolj razumno verjeti v Božjo previdnost kot v slepo moč usode. S tem graja ljudi, ki iščejo astrologe, pa tudi astrologe same: “Ti, Gospod, najbolj pravični moderator vesolja, deluješ po skrivnostnih poteh, ne da bi poznal tiste, ki se posvetujejo, in tiste, s katerimi se ti posvetujejo” (Izpovedi, VII, VI, 8–10).
Preberite še:
Lahko zaupam astrologinji?
Če se vrnemo k astrofiziku Marcelu Gleiserju, lahko preberemo: “Temeljna sestavina, ki je manjkala pri Ptolomejevih in ostalih modelih, je bila fizika, ki opisuje vzročne zveze, ki urejajo nebesna gibanja. Ko so Galileo, Kepler in Newton razvili temelje svobodne znanosti, nebesna gibanja pa opisali kot posledico sile gravitacije, se je astrologija postopoma odcepila od astronomije: v vesolju, ki ga vodijo vzročne sile med materialnimi predmeti, ni bilo prostora za nadnaravne odnose med nebesnimi telesi in ljudmi, saj so ti kršili najbolj temeljni koncept fizike: vzročnost.
To pomeni, da je glede na vse, kar danes vemo o vesolju in njegovih fizičnih lastnostih, nemogoče pridobiti informacije o prihodnjih dogodkih v človekovem življenju na podlagi branja nebesnih teles. Poleg tega ni nobenih kvantitativnih dokazov, da bi lahko planeti in zvezde vplivali na vedenje ljudi tukaj na Zemlji. Astrologija ni znanost, temveč prepričanje” (Folha de S. Paulo, 28. julij 2002, splet).
Kljub temu pa nasprotovanje astrologiji “ne pomeni, da so znanstveniki ozkogledni ali da ne dopuščajo novih idej. Ravno nasprotno: življenje posvečamo neznanemu. Toda v znanosti je postopek empiričnega potrjevanja bistven” (idem).
Kot lahko vidimo, nas besede svetnika in besede znanstvenika pripeljejo do zaključka, da sta astrologija in posledično horoskop praksi, rojeni v predznanstvenem času, ko sta imela domišljija in zgolj prepričanje pomembnejšo vlogo od znanosti, opazovanja, logike in prave vere.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
Kako se Martin Golob znajde z likalnikom?
Preberite še:
Kakšno moč imajo v resnici spomini
Preberite še:
4 načini prebiranja Svetega pisma, ki bi jih moral poznati vsak katoličan
