Raziskovalci ugotavljajo, zakaj nas videokonference tako izčrpajo, da je bolezen dobila že ime (zoom-ovska izčrpanost)Ker veliko časa preživimo pred računalniškimi zasloni, se v naših možganih vzpostavljajo drugačni procesi in povezave. Vse to vpliva na naše medsebojne odnose. Stres, ki ga je staršem in otrokom prineslo zaprtje šol, delo od doma, “žongliranje” med družinskimi obveznostmi, pomanjkanje časa zase …
Temu se pridruži še psihološko stanje, ki mu raziskovalci v angleško govorečem svetu rečejo “zoom-ovska izčrpanost” (ang. Zoom fatigue). Gre za nov pojav, ki se je v času pandemije razširil po vsem svetu. Svoje ime je dobil po aplikaciji, ki jo najpogosteje uporabljamo, seveda pa velja tudi za druga podobna orodja: Google Hangouts, Skype, FaceTime ipd.
Preberite še:
12 nasvetov za uspešno delo od doma
Nova realnost
Že navsezgodaj zjutraj vklopimo računalnik. Preverimo novice. Treba je narediti razpored, če računalnik uporablja več družinskih članov. Nato sledi sestanek za službo. Naš zaslon za trenutek “zamrzne”, na sestanku vse čudno odmeva, skrbi nas slaba internetna povezava, ducat obrazov “robotsko” zre v nas … Zveni znano, kajne? Ko se vse to konča, pa nas čaka še video klepet s prijatelji in sorodniki, ki živijo daleč od nas.
V času epidemije koronavirusa smo na video klepetih precej več kot kadarkoli poprej. Celo praznike, rojstne dneve in pomembne življenjske dogodke “praznujemo” tam. In priznajmo si, mnoge od nas to izčrpava.
Najtežji so zagotovo službeni video sestanki. Včasih je že zaradi slabe kamere težko določiti izraz na obrazu našega sogovornika, nemogoče je razbrati tudi govorico telesa, s katero si v živo pogosto povemo več kot z besedami. Na video sestankih lahko govori naenkrat samo ena oseba. Nikomur ne morete ničesar prišepniti ali namigniti. Prav tako ljudi ne moremo gledati v oči.
Da bi prek video konference ustvarili občutek, da govorimo sogovornikom, da jih gledamo v oči, moramo gledati v kamero, kar pa je zelo naporno, saj tako hkrati ne vidimo njihovih obrazov: se smejejo, zehajo, želijo sami o čem spregovoriti? Vse to so bile podrobnosti, ki smo jih bili vajeni na običajnih sestankih. In ker nismo vajeni takšnega komuniciranja, se pojavljajo občutki nesmiselnosti in nemoči.
Preberite še:
Zoom sestanki – kako poskrbimo za karizmatičen in prepričljiv nastop?
Kot da bi televizija gledala nas …
Neprijeten je tudi občutek, da samega sebe vidimo na ekranu. Tega v običajnih pogovorih seveda ni, zato je to za nas toliko bolj nenaravno. Hkrati pa imamo ves čas občutek, da naši sodelavci opazujejo nas, našo sobo, ozadje, ki je prikazano na kameri …
Gianpiero Petriglieri, eden od raziskovalcev tega stanja, podaja zanimivo prispodobo. “Predstavljajte si, da greste v restavracijo. Tam bi se najprej srečali s svojim profesorjem, nato na kosilu s starši, zvečer pa še na zmenku s svojim fantom ali dekletom. Čudno, kajne? A to je na neki način situacija, v kateri smo se znašli zdaj.”
Preberite še:
Pogled učitelja na trenutno situacijo šolanja na daljavo
Na spletu pa ne počnemo več zgolj službenih zadev. Vse se je “preselilo” tja. Tam se družimo s prijatelji, se učimo kuhanja, spremljamo telovadbo … A celo ta prijetna početja, ki bi nam morala prinašati sprostitev, nas utrujajo.
Večina od nas je računalnik pred epidemijo v glavnem uporabljala za delo. Tudi druženje s prijatelji, ustvarjanje ali kakšen drug hobi, vse to je postalo obveznost, ki jo moramo opraviti. Običajno so nam take stvari prinašale sprostitev, zdaj pa se zdi, “kot da bi gledali televizijo in bi televizija hkrati gledala nas,” slikovito pripomni Petriglieri.
Preberite še:
Težave z računalnikom? Tu sta molitvi za pomiritev in rešitev težav
A vendarle obstaja rešitev!
Prva rešitev je, da omejite sestanke le na tiste, ki so za vas res obvezni. Bi bili brez vklopljene kamere na sestanku lažje osredotočeni? Prav je tudi, da na sestankih (tako kot na običajnih sestankih v živo) nekaj časa namenimo osebnim zadevam. Vprašajmo sodelavce, kako se počutijo, ter skušajmo v sestanke vnesti več “stare normalnosti”. Ko se udeležite sestanka, se osredotočite zgolj nanj. Vmes ne preverjajte elektronske pošte, ne brskajte po telefonu ali spletu, temveč bodite zbrani.
Med delom si vzemite čas za odmore, vstanite, sprehodite se, telovadite, spijte kozarec vode … Disciplina je v vsakdanjem življenju zelo pomembna, sicer nas vsakodnevne obveznosti “povozijo”, naše psihično in fizično počutje pa se slabša.
In še najpomembnejše: organizirajte si čas brez ekrana. Počnite kaj drugega, kar vas veseli, molite, berite knjigo, pojdite na sprehod … Ali pa nekomu – tako kot v dobrih, starih časih – napišite pismo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Kako se Martin Golob znajde z likalnikom?
Preberite še:
4 načini prebiranja Svetega pisma, ki bi jih moral poznati vsak katoličan
Preberite še:
Kakšno moč imajo v resnici spomini
