Dva nasveta, ki mi pomagata, ko imam občutek, da ne molim dovoljKo sem v svojih študentskih letih obiskovala šolo Abram, sem prepoznala vrednost molitve. Kot dekletu, ki je odraščalo v krščanski družini, mi je bilo seveda že prej jasno, da je dobro moliti, sedaj pa sem zmogla sprejeti povsem razumsko odločitev, da si želim in moram moliti – želim si namreč biti izpolnjena in vedela sem, da lahko to stori samo Bog.
Kljub odločitvi sem se z redno molitvijo pogosto borila. Prišli so tedni, ko sem po molitvi naravnost hrepenela, in tedni, ko moliti sploh nisem mogla začeti. A kljub vsemu je imela v mojem urniku molitev svoj odmerjeni čas, ko sem bila sama z Bogom – v tišini.
Preberite še:
“Če mama samo daje, daje, daje in misli, da bo potem ljubeča, se to prej ali slej ustavi”
Potem pa so prišli otroci. In tišine ni bilo več. Naenkrat se za čas v molitvi nisem morala boriti samo sama s sabo, pač pa tudi z njimi. Želela sem si svoj red. Želela sem svoj molitveni ritual. Želela sem ti tiste pol ure tišine in poglobitve, da sem lahko prisluhnila Bogu, ne da bi bila na trnih, kdaj me bo zmotil otroški jok. Sčasoma sem strogo odmerjeni čas za molitev opustila, ker se mi preprosto ni zdelo več vredno vse frustracije, ki sem jo pri tem doživljala, a tega nisem storila brez slabe vesti. “Morala bi se bolj potruditi!” sem si pogosto govorila, a sem imela premalo motivacije in energije, da bi za to kaj storila. Pa sem se raje malce zagrenjeno potopila v slabo vest.
Imela sem občutek, da so ob meni same popolne krščanske mame: “Ko sem jaz imela svojega četrtega otroka, sem se vsak dan peljala do bližnjega mesta in tam imela eno uro adoracije!” “Z možem sva dogovorjena, da on ob večerih prevzame otroke, jaz pa grem lahko k maši.” “Pogosto grem z vsemi otroki v cerkev molit.” Jaz pa sem v slabi volji in vesti tonila še globlje, ker sem pogosto z adoracije prišla še bolj izčrpana, ker je naš družinski urnik tako raztreščen, da vanj nikakor ne bi mogla stlačiti še večerne svete maše in obiski cerkve z otroki – no, že za nedeljske svete maše sem si najbrž predvsem jaz najbolj srčno želela, da bi bila pridiga čim krajša in da le ne bi kdo delal predolgega uvoda v pozdrav miru … In ob vsem tem me je obdajala slaba vest, “ker se ne potrudim dovolj, ker mi očitno Bog ne pomeni dovolj – če bi mi, bi mi že uspelo”.
Preberite še:
Kdaj je pravi čas za molitev?
Želim si, da bi sedaj lahko napisala, kako sem v vseh teh letih z otroki našla čudežno rešitev – pa je nisem. Še vedno se pogosto obremenjujem, da ne molim dovolj. Kljub vsemu pa sem v teh letih iskanja odgovora na to vprašanje dobila dva nasveta, ki si ju prikličem v spomin, ko imam občutek, da ne molim dovolj.
Prvi je bil, naj namesto slabe vesti v srcu nosim hrepenenje po več molitve, in drugi, da se odločim za časovni minimum, ki ga zmorem (nekaj, kar bi se mi zdelo že čisto zanemarljivo malo), in v njem ohranjam zvestobo. Če sem včasih lahko molila pol ure na dan, sem sedaj pristala pri desetih minutah, ki pa jih živim v zvestobi. Hrepenenje pa mi pomaga, da v dnevu poiščem tudi trenutke, ko se z Bogom lahko srečam, pa čeprav samo za nekaj sekund … Zavedam se, da tudi to šteje.
Molitev prilagajam svojemu raztresenemu življenju in trdno verjamem, da bo kljub “puščavi” obrodilo sad. Zmolim kakšno zdravamarijo, ko čakam na dvigalo, vrstice iz Svetega pisma si prepišem na samolepilne listke in si jih nalepim na kuhinjsko omarico, da jih lahko spotoma preberem in premišljujem, ko kuham. Slavim z otrokoma v avtu, ko se peljemo sankat. Res zlata vredna poenostavitev je bila, da sem si Sveto pismo prenesla na telefon in ga tako lahko začnem brati vsepovsod – seveda ne tako zbrano kot včasih, a Bog vzame teh mojih “pet hlebov in dve ribi” in mojo dušo tudi v trušču in direndaju umiri in napolni.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Župnik Martin: “Tudi mene kdaj ‘šimfajo'”
Preberite še:
“Najpomembneje je, da vedno najdem čas za moža, pogovor in skupno molitev”
Preberite še:
Mamam se marsikdaj zdi, da je čas zase luksuz. Ni res!
