Mamin sinček se v kritičnih situacijah ne zna oz. ne zmore odločati, saj je “kastriran”, opozarja Andrej Perko
Mamini sinčki z mamo sobivajo v nezdravi navezanosti, ki jo zaradi občutkov krivde zelo težko prekinejo, tudi v primeru, da se je zavedajo. Kako prerezati popkovino?
Nekaj izhodišč daje pogovor s psihologom in psihoterapevtom Andrejem Perkom.
Preberite še:
Andrej Perko: “Pokončnemu, pravičnemu in ljubečemu moškemu bo ženska sledila”
Obstaja kliše, da so Italijani mamini sinčki. Jih je v Italiji res več kot drugod, več kot v Sloveniji?
To je problem vse zahodne družbe. Emancipacija žensk, ki so po trditvah feministk enake moškim v vsem, tudi v biološkem smislu, je nesmisel. Porušila so se vsa razmerja, prišlo je do krize družine in spremenjene vloge očeta in matere. Očetove avtoritete v vzgoji ni več.
Današnja družba meni, da človek zmore vse, zato omejitve ne obstajajo več. Iz takih stališč izhaja, da je vseeno, ali je oče v družini prisoten ali ga ni. Moškega ne potrebujemo več, saj matere prevzamejo vso vzgojo. Posledica je, da se moški ne znajo postaviti zase in se feminizirajo. Ne razumite me napak, hvala Bogu, da imajo ženske takšne možnosti kot moški. A to ne pomeni, da so enake kot oni. Brez vzgoje, kjer je prisoten moški lik oz. vertikalna avtoriteta, ni družbe.
Preberite še:
Čez 30 in še pri tastarih
Kakšni partnerji so mamini sinčki?
Mamini sinčki so odvisni od mame in imajo do nje velik občutek dolžnosti. Če ji ne zadostijo in ne rešujejo svojih težav ter težav lastne matere, imajo občutek krivde. Ko se spustijo v odnos z žensko, so z eno ali obema nogama psihološko pri materi, fizično pa pri ženi.
Značilnost slovenske družbe je tudi skupno življenje tašče in sina ter njegove žene pod skupno streho. Snahe, ki pridejo v to družino, tašče ne prenesejo, saj se te vtikajo v njeno življenje, povrh vsega pa tašča še vedno “ureja” svojega sina. On ureja stvari z mamo, ne pa z ženo. Preden žena spozna, da je poročena z maminim sinčkom, mine nekaj let. Ko pride do te ugotovitve, do moža nima več spoštovanja.
Žena moža nikakor ne sme deliti z mamo. Pri vsem tem se dogaja nekakšen incest.
Kako pa mamini sinčki delujejo na delovnem mestu?
Predvsem je marsikaj odvisno od osebnostne strukture. Če se tak moški znajde v vlogi šefa, je lahko “pasji” do podrejenih in uklonljiv do nadrejenih. Boji pa se avtoritete, zlasti ženske. Ženske jih z lahkoto vrtijo okrog prsta. Ker še ni odrezal popkovine, se ne more osamosvojiti. To pomeni, da se v kritičnih situacijah ne zna oz. ne zmore odločati, saj je “kastriran”. Nenehno potrebuje materino odobravanje.
Preberite še:
Zakaj se je mladim težko osamosvojiti in oditi od doma
Govorite le v ednini. Je mogoče, da je v eni družini več materinih sinčkov?
Gre predvsem za edince, ki jih vzgajajo kot genije. Od njih to zahtevajo, zato postanejo narcisi. V primeru, da ne zadostijo željam mater, postanejo spregledani. Ne prihaja do fizičnega nasilja nad njimi, temveč do psihičnega. Tako se ne morejo razviti v ljudi s polnim zaupanjem.
Če je v družini več otrok, vlada druga dinamika, saj se otroci vzgajajo med seboj. Če so starši patološki, je spet drugače. Ni rečeno, da so vsi sinovi iz patoloških družin obsojeni na patologijo, je pa večja verjetnost, da se ta razvije.
Ženske načeloma ne marajo materinih sinčkov. Kako tem torej uspe dobiti resna dekleta? Jih znajo tako zelo očarati?
Ženske so malce nezrele, to govorim iz prakse. Fantje, ki so v redu, korektni, pridni, neproblematični in študirajo, jim niso zanimivi. Zanje mora biti moški malo bolj zanimiv, poseben, rahlo problematičen in menijo, da ga bodo one z ljubeznijo tako ali tako spremenile.
A resničnost je žal takšna, da se opečejo. Takšni moški so nezanesljivi, narcisoidni in zadovoljujejo le svoje potrebe. Krasne ženske od 30. do 40. leta ne dobijo “pametnega” moškega. Rade bi ga dobile, a jih ni več. Ostanejo le problematični. Pametne ženske so do 25. leta vse dobre moške že dobile.
Preberite še:
Snaha proti tašči: kaj se skriva za tem konfliktom in kako ga rešiti?
Kakšen je pravi odnos sinov do svojih mam?
Vzgajati mora oče, mama naj bo le asistentka. Pri vzgoji je mama ravno tako pomembna, a oče prepoveduje, zapoveduje in ima kot moški spol moč – če je seveda zrel in če mama razume tak način vzgoje.
V nasprotnem primeru se mama vtika tudi v njegovo vzgojo ter očeta izrine ven. Običajen moški se ob tem umakne, saj se z ženo ne bode. Mame sinove psihološko zlorabijo in z njimi rešujejo probleme, zato otroci postanejo njihovi psihološki partnerji. Sinovi se čutijo dolžni pomagati, saj so mame “reve”. Tak odnos se vleče tudi v poznejši čas.
Naloga očeta naj bi bila, da otroka (sina ali hčer) pošlje v svet, ga odtrga od matere. Mama jih ne zmore spustiti. Le tako si lahko otrok ustvari novo družino.
Naj poudarim, da to ne pomeni fizične odmaknjenosti, gre za psihološke meje. V nasprotnem primeru bo imel otrok vedno občutek krivde. Posledica so razočarana mlada dekleta, ki pripovedujejo, da ni več “normalnih” fantov. Fantje se zakajajo, pijejo. Deklet več ne osvajajo, za to sploh nimajo energije. Temu primerno so one tiste, ki jih morajo “sprovocirati”.
Preberite še:
Mami, nekaj ti moram povedati
Kaj je hujša patologija – biti mamin sin ali mamina hčerkica?
Vsaka patologija je po svoje huda, le kaže se v drugačni obliki. Tudi hčere so lahko zlorabljene. Dogaja se, da mora ena hči ostati doma, da bo skrbela za ostarelo mater, ker sinovi ne bodo. Pride do tega, da hčeram onemogočijo, da bi si izbrale moškega, zato se te niti ne poročijo. Nekatere matere so nad moškimi razočarane, zato se negativen odnos do moških prenese na hčere. Moški svet za hčere postane negotov, nevaren, zato raje ostanejo pri materi, s katero vzdržujejo bolno simbiozo. Čeprav se dogaja kopica borb med njima, ne moreta iti narazen.
Če se je kdo v vlogi maminega sinka prepoznal, kaj so prvi koraki, ki jih mora storiti?
Mora se odcepiti, kar mu je samemu težko narediti. Potrebuje terapijo, da ozavesti problem, ki ga sam ne zmore. Zanj je njegovo obnašanje normalno, le žena oz. dekle je tista, ki pritiska nanj. Ženo ima za sovražnika, mama pa to podpihuje. Vsa krivda pristane na ženi, ki je zoprna, zlobna, ne mara njegove “krasne” mame. Posledično lahko pride do zakonske krize. Mnogi zakoni razpadejo zaradi navezanosti na primarno družino.
Preberite še:
8 stvari, ki jih nikoli ne smete narediti, če ste tašča
Žena od moža zahteva spremembe; želi, da se usmeri v svojo družino in z materjo prekine tovrsten simbiotični odnos. To sam težko napravi zaradi občutka krivde in dolžnosti. Problem lahko ozavesti hitro, a sam proces traja nekaj let. Ocenjujem, da proces čiščenja primarnih vezi traja od 3 do 4 leta. Rezultat preobrazbe je, da moški vstopa v odnos s starši brez občutka krivde in dolžnosti. Treba se je zavedati, da bo mati vedno imela ista pričakovanja. On je tisti, ki postavlja meje in ji ne dovoli, da z njim manipulira.
Se je bolje lotiti individualne ali partnerske terapije?
Boljša kot individualna je partnerska terapija. Najboljša pa je vsekakor skupinska. Tam se moški lahko sreča z ljudmi s podobnimi izkušnjami, ki so že šli čez ta proces.
Je na terapijo dobro povabiti tudi taščo?
Mož in njegova žena morata razčistiti zadeve, ne tašča. Tašča tukaj ni pomembna. Sicer pa se tašče niso pripravljene spreminjati. Pomembno je, da se rešita sin in njegova žena. Le tako se stvari uredijo.
Preberite še:
“Zavisten človek nima le slabega dneva, ima slaba leta”
Preberite še:
Si res najbolj srečen, če ostaneš samski?
Preberite še:
Preprost nasvet svete matere Terezije, kako ohranjati pravo ljubezen
