10 najbolj pogostih napak v vzgoji otrok

Ste se kdaj vprašali, zakaj je pogosto mnenje, da je vzgoja umetnost? Vzgojna naloga staršev je tako občutljiva in čudovita kot umetnost in vključuje učni proces, ki je nagnjen k napakam. Čeprav starši svojim otrokom želijo le najbolje, niso vedno najbolj potrpežljivi, ko želijo, da otroci sprejmejo nekatere njihove zahteve.

Vemo, da se nihče ne rodi učen, niti starši ne, in pri vzgoji bo veliko neuspelih poskusov. A to je tudi priložnost za odpravo neprimernega vedenja in spremembo smeri.

Namen ni kritizirati občudovanja vredne naloge vzgoje otrok, temveč odpreti prostore za razmislek in ovrednotiti dejanja, ki jih je mogoče pravočasno popraviti. Tu so najpogostejše napake, ki jih starši delajo pri vzgoji svojih otrok:

Ta se zgodi, ko je avtoriteta brez nedvoumnih izrazov zasnovana le skrajno, kot avtoritarnost ali permisivnost. Avtoritarnost kaže na strogo stališče staršev, ki vzgajajo ustrahovane otroke in takšne, ki staršem prikrivajo resnico; permisivnost pa kaže presežek svobode, ki na koncu povzroči nasprotni učinek, to je posameznike, polne omejitev.

To je ena največjih napak vzgojiteljev, ne da bi se resnično zavedali njenega obsega. Nanaša se na znamenite grožnje, ki se nikoli ne uresničijo, pa tudi na obljube, ki se nikoli ne izpolnijo. Primer je, ko starši vzpostavijo pravila ali sankcije, ki se jih sami ne držijo in zato pri njih sčasoma popustijo. To kaže, da je avtoriteta šibka in jo je mogoče zlahka uničiti.

Nanašajo se na situacijo, v kateri mama redno govori eno, oče pa drugo. S tem odpade avtoriteta obeh, kar povzroči labirint, v katerem otrok ne ve, v katero smer naj gre ali kateri izhod naj izbere. Neusklajenost izobraževalnih meril slabi poslanstvo staršev vzgojiteljev.

Gre za napačno prepričanje, da je svoboda omogočiti otrokom, da delajo, kar hočejo, kjer hočejo, kakor hočejo in kadar koli hočejo, ker starši menijo, da bi določanje omejitev preprečilo prosti razvoj njihove osebnosti. Izobraževanje v svobodi pa je zelo različno: omogočiti in predlagati otrokom, da se odločajo na podlagi različnih možnosti, jim pomagati ločiti, kaj je koristno in kaj je škodljivo.

To napako najdemo predvsem v preprečevanju otrokove samostojnosti. Starši namesto njega opravljajo naloge, ki jih je zmožen opraviti sam. Takšni starši na splošno poskušajo v življenju svojih otrok preprečiti vsako trpljenje in stiske. Rezultat prekomerne zaščite je negotovost otroka, pa tudi nezmožnost obvladovanja neprijetnih situacij. To je posesivna ljubezen, navezanost, ki ovira naravni proces otrok.

Zgodi se, ko pride do vmešavanja posebnega interesa staršev, da bi dosegli cilj pri svojih otrocih. Pojavi se lahko v kateri koli starosti, tudi ko so si otroci že ustvarili svojo družino in starši na različne načine (denar, bolezen, druženje …) poskušajo, da bi pritegnili njihovo pozornost. Ko so njihovi otroci še majhni, so elementi manipulacije običajno drugačni.

To je pojav, ki ga danes doživljajo številne družine; pomanjkanje časa, da bi bili z otroki, nadomestimo z igračami, računalniki, mobilnimi telefoni … Njihov namen je zadovoljiti potrebo po naklonjenosti, ki je starši ne morejo ponuditi otrokom zaradi svojega dela.

Zavrnitev priznanja otrokovih težav ali od njih zahtevati spretnosti, ki jih nimajo, lahko privede do vrste neuspehov, ki prizadenejo obe strani. Starši pogosto poskušajo otroke prisiliti k temu, česar sami niso mogli imeti ali niso imeli možnosti biti v mlajših letih, zato so njihove frustracije pri njihovih otrocih videti kot možnost odrešenja.

Podoben scenarij v tej situaciji je dinamičnost odnosa med družino in šolo, v katerem učitelji staršem ponujajo povratne informacije o vedenju njihovih otrok, a jih ti nočejo sprejeti.

Gre za strah, da bi se z otroki pogovorili o nekaterih težkih vprašanjih (spolnost, mamila, neprimerna prijateljstva …); to otrokom pušča polno svobodo pri iskanju informacij v virih, ki izkrivljajo resničnost in pomen teh stvari.

Opazna je v družinah, kjer primanjkuje omejitev in norm pri uporabi novih tehnologij. Te lahko otrokom, ki so še osebe v nastajanju, odprejo vrata v temne in nevarne svetove: stiki z neznanimi ljudmi, pornografijo, odvisnost od iger, izolacijo …

Ko beremo o napakah, sklepamo, da je lahko pasti vanje. Najpomembneje pa je vedeti, kako vstati, iskati načine, kako se napakam izogniti ali se spoprijeti z njimi in zanje najti ustrezno rešitev.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.