Univerzalnega recepta, kako popravljati druge, ni, saj moramo način prilagoditi osebi, ki jo želimo popraviti, resnosti situacije, izbrati moramo tudi primeren trenutek, da to naredimo.
To lahko storimo s pozitivnim zgledom, sami naredimo drugače, kot to počne druga oseba, lahko ji damo prebrati besedilo, ki govori o napaki, ki jo počne, lahko pa se ji poskusimo približati s kakšno zgodbo, ki govori o tem problemu.
Ni treba, da gre za dolg in zapleten pogovor, dovolj je lahko že nekaj minut pogovora na samem.
Ni vseeno, kakšen prostor izberemo za to, da nekomu omenimo njegove napake. Dobro je, če se usedemo za mizo, se spomnimo, da smo se zbrali zato, da si pomagamo, ne pa obsojamo. Bolj kot se na dogodek pripravimo, lažje ga bomo izpeljali.
Vsaka beseda šteje in mora biti premišljena. To pa ne pomeni, da ne smemo biti odkritosrčni ali se sproti prilagajati reakcijam drugih. Pomembno je, da drugi čuti, da tudi sami nismo brez napak.
Pomembno je, da ocenimo situacijo. Sveti Avguštin izpostavi tri razloge, zaradi katerih je bolje popustiti:
Vedno se moramo vprašati, ali smo za ukrepanje izbrali pravi čas in ali imamo pravico do tega. Nato se vprašamo še, kateri je najboljši način, na katerega bomo osebo popravili.
Ko se torej odločimo, da bomo nekoga opozorili na to, da dela napako, tega ne smemo narediti z namenom kritiziranja, ampak z namenom, da tej osebi pomagamo.
Avtor prispevka je Antoine Paquier.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
