Beseda "dvom" ima dve definiciji. Prva, kot predlaga njen izvor (dubius), pomeni oklevanje, negotovost. Recimo: oseba se znajde na križišču in ne ve natančno, ali naj zavije levo ali desno, kateri strani naj reče "da" in kateri "ne".
Beseda pa lahko pomeni tudi izpraševanje nečesa, kar se nam je doslej zdelo resnično.
"Veri pripada gotovost," nas spominja Katekizem Katoliške cerkve. "Večja gotovost kakor pa vsakemu človeškemu spoznanju, kajti vera se opira na samo besedo Boga, ki ne more lagati" (§ 157). Ko kandidat na dan svojega krsta izpove vero v Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha, njegov "verujem" izraža gotovost.
Ta gotovost se zelo pogosto pojavi po določenem obdobju dvoma. Ta človek nato začne verovati, njegova vera pa naj bi se še krepila. Če bo vztrajal, bo kmalu odkril še več razlogov za svojo vero, kot si jih je sploh lahko kdaj predstavljal.
Če si bo vzel čas za molitev, mu bo Gospod razodel še več svoje navzočnosti. In ne bo ga skrbelo, če se Gospod včasih ne bo nemudoma odzval na njegove molitve.
Lahko pa pride tudi čas, ko se bo moral soočiti s trpljenjem in preizkušnjami in se bo začel spraševati o določenih vidikih evangeljskega sporočila. Te dvome (v drugem pomenu besede) je mogoče omiliti in ni treba, da nakazujejo kakršno koli skepso.
Nekateri svetniki so morali preživljati obdobja duhovne teme. Včasih se jim je zdelo, da jih je Bog zapustil, ali še huje, da Ga niso sposobni ljubiti. Morali so moliti, da so lahko premagali ta obup. Tolažbo jim je vlivala gotovost, da v sprejemanju sodelovanja v Kristusovem trpljenju lahko sodelujejo pri reševanju sveta.
Sv. Terezijo Deteta Jezusa so v zadnjih mesecih njenega življenja mučili strašljivi dvomi o obstoju nebes. Toda trdno je vztrajala v svoji veri, ki so jo podpirale Jezusove besede: "Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna" (1 Jn 4,12).
Kardinal Janez Henrik Newman je večkrat dejal: "Deset tisoč težav ne more povzročiti niti enega dvoma."
Avtor prispevka je Pierre Descouvemont.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
