Desetletni Luka gre po maši iz cerkve. Pred zaprepadenim pogledom svojega bratranca iz žepa izvleče hostijo in med smehom reče: "Kristusovo telo" ter hostijo poje. Med obhajilom je posvečeno hostijo skril v žep, nato pa je mislil, da bo izpadel "faca" pred svojim bratrancem. Žalosten podvig, ki kaže na to, da Luka ne ve dobro, kaj je obhajilo. Takšno vedenje ni prav redko, zaradi česar bi se morali bolj posvetiti vzgoji za spoštovanje evharistije.
Odgovor je – ali bi moral biti – jasen: posvečena kruh in vino nista več kruh in vino, temveč telo in kri Jezusa Kristusa. "S posvečenjem kruha in vina se izvrši spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo telesa našega Gospoda, Kristusa, in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. (…) Kristusova evharistična navzočnost se začenja v trenutku posvetitve in traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi," pravi Katekizem Katoliške cerkve (§ 1376 in 1377).
Kretnje češčenja izražajo in podpirajo našo vero. Sveti podobi spoštujemo, ker verujemo, da je Jezus v njiju resnično navzoč. Vendar velja tudi obrnjeno: kretnje češčenja nam pomagajo verovati, da je posvečena hostija resnično Jezus.
Res je, da nam je Jezus blizu in da smo z njim lahko kar najbolj domači. Vendar je tudi Najvišji in mora to domačnost zato spremljati češčenje. To še posebno velja za evharistijo. Dejansko je uporabil tako vsakdanja živila, da zlahka pozabimo, da posvečena kruh in vino nista več kruh in vino. Kretnje češčenja nem pri tem pomagajo, da lažje vstopimo v nevidno in neotipljivo resničnost Jezusove navzočnosti.
Vzgoja k spoštovanju evharistije se začne že pred prvim obhajilom. Ko malček gleda, kako starši pokleknejo med posvetitvijo kruha in vina, zasluti, da ta bela hostija ni samo košček kruha, ampak je nekaj posebnega. Ko otrok raste, povsem naravno oponaša kretnje starejših in ta telesna vzgoja je že način, da odkrijemo evharistijo.
Seveda kretnje niso dovolj: evharistična kateheza se ne sme omejiti zgolj na držo, saj bi s tem tvegali pridobivanje navad, ki bi bile brez smisla in prazne. Jezusa lahko resnično častimo tudi če ne pokleknemo. Vendar ni Jezus tisti, ki potrebuje poklekanje, ampak smo mi tisti, ki to potrebujemo. Smo ljudje in ne moremo moliti, ne da bi pri tem uporabljali svoje telo. Če ne naredimo nobene kretnje češčenja in tudi otrok tega ne naučimo, nazadnje ne bomo znali več častiti.
Priprava na prvo sveto obhajilo mora dati poudarek na vzgoji spoštovanja do obhajila. Bistvo sicer ni v tem, a gre prek tega. Če trenutek posvečenja kruha in vina odenemo v posebno slovesnost, če skrbimo za obhajilne kretnje in spomnimo otroke na nekaj osnovnih načel (kot na primer, da se med mašo ne je bonbonov), vse to šteje.
Poleg tega ne smemo pozabiti na evharistični post. Ker so se pravila tega posta zelo zrahljala (vsaj eno uro pred obhajilom ne smemo jesti ne piti – z izjemo vode in zdravil), se zdi, kot da je evharistični post izbiren. V resnici pa predstavlja zelo lep in utelešen, se pravi globoko človeški način priprave na sprejem Jezusa. Otroci so popolnoma sposobni razumeti njegov smisel in pomen, če ga le ne predstavimo kot neko formalno obveznost, ampak kot dejanje spoštovanja in ljubezni.
Vzgoja za spoštovanje evharistije zadeva nas vse. Ne oklevajmo in župnijsko občestvo povabimo k pogovoru na to temo. Kakšne kretnje češčenja bi predlagali otrokom v trenutku posvetitve? Kako spodbuditi notranjo zbranost med obhajilom? Kako se odzvati, če otrok na poti k obhajilu žveči žvečilni gumi ali razgraja? Veliko vprašanj, ki zahtevajo konkretne odgovore, zlasti pa poglobitev naše vere v Jezusa v evharistiji.
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
