Prvi dan posta sem slišala povabilo k postu kot moji odpovedi nečemu (hrani, pijači, družbenim omrežjem) ali kot darovanju nečesa svojega (časa, talenta, denarja). Moj post naj spremlja molitev na skrivnem, v intimi z Bogom, da oboje lahko objame Božja milost.
Slišala sem, da je pomembno vse troje, da eno brez drugega ne šteje. Le tako je celota. Vse troje skupaj mi pomaga k poglabljanju odnosa z Bogom in ljudmi.
Pri postu ne gre za treniranje volje ob odpovedovanju ali kazanju dobrote ob dajanju, saj na tak način post lahko postane moj malik ali past, v katero se ujamem. Zakaj? Malik, ko ne iščem Boga, ampak le, ali mi je uspelo in s tem nevede napihujem svoj ego. Past je, ko ne vidim ve. Stvarnika, ki mi je vse podaril. Kaj sem in kaj imam, česar nisem dobila?
V postu več časa posvetim molitvi in branju Božje besede. Tako krepim odnos z Bogom, odkrivam, kaj mi govori, h čemu me vabi. Molitev me odpira njegovi milosti. Če pa zaradi molitve opustim pomembno domače opravilo ali spregledam družinskega člana, me lahko tudi molitev oddaljuje od življenja v odnosu, torej od Boga, ki je odnos.
Že od študentskih let me spremlja spoznanje, da Bog gleda na osebo. Upošteva osebo in njeno naravo. Močna izkušnja je bila, ko sem iz vsega srca prosila, naj mi pošlje znamenje, če želi, da se poročim s fantom, s katerim sem hodila.
Z njim mi je bilo res lepo, a je bilo zraven veliko preizkušenj. Je to tvoj načrt zame, dragi Oče? Dvajset minut po moji prošnji se je fant peljal mimo cerkve, pred katero sem stala. In kmalu je postal moj mož.
Čutim, da me Bog vabi, naj ostanem v njegovi ljubezni, ker dobro ve, da brez njega ne morem ničesar storiti. Storim lahko, a ne bo polnosti življenja; hitro lahko zavijem s poti.
V želji po nekem cilju spregledam druge ali se zataknem v mislih, da mi nekaj pripada. Lahko mislim, da je nekaj dobro za bližnjega, in se nehote obnašam, kot da sem njegov odrešenik. Namesto Boga začnem v ospredje postavljati sebe.
Bog gleda na osebo. On ne predpisuje, da zmolim pet rožnih vencev na dan. Nekdo jih bo zmolil deset, drugi bo rekel "Oče" ali ga bo vabil "Pridi", tretji bo izročil svojo stisko z "Zgodi se Tvoja volja". Bog ne predpisuje, kako naj ga kličemo, z vsakim ima edinstven odnos.
On je tam za nas, ves čas čaka. Kot v priliki o usmiljenemu Očetu od daleč gleda na nas in čaka, kdaj se bomo vrnili v njegov objem, potrkali na vrata. Pusti nam svobodo; naša naloga je, da si vzamemo čas.
V nedeljo sem pri maši zaslišala pesem, ki me je nagovorila: "Daj, Gospod, da tvoj glas me prebudi in sonce odžene vse skrbi, naj ne obupam nikdar, naj ne bojim se svojih sanj, saj vem, da z mano si vse dni." Popoldne sem pesem še zapela in jo po messengerju poslala nekaj osebam, za katere vem, da potrebujejo veselje in upanje.
Nisem mogla verjeti, že čez 10 minut mi je odgovoril Jezus Kristus. Bila sem presenečena. Ko sem vklopila razum, sem spoznala, da je prijatelj odprl Fb profil z imenom Jezus Kristus. Dogodek je še ves teden odmeval v meni. Ko sem ga delila z možem, mi je rekel: "Kaj pa, če je bil res Jezus?"
Poznam Božji dotik, večkrat se me je dotaknil z Besedo, hrepenim po njegovi bližini in želim živeti njegovo besedo. Ampak ko mi piše po Facebooku, me zadane. Vstopa v moje življenje!
Post ni pot v perfektnost, bistvo ni v odpovedovanju ali dajanju. Glavni namen posta je, da me povabi v odnos z Bogom. In za ta odnos je pomembno, da si vzamem čas. Pa ne samo čas, ampak da se mu v molitvi odprem in sprejmem vse, kar mi podarja. Tudi tisto, kar boli, kar težko sprejemam, saj šele kasneje lahko spoznam, da me je to peljalo naprej, k več življenja.
Post je zame veliko povabilo k odnosu z Bogom. Povabilo odrekanja ali darovanja, podprtega z molitvijo. In na koncu s svojo milostjo pride On.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
