Empatija je drža razumevanja tega, kar drugi doživlja. Je srce, ki se veseli, ko je drugemu dobro, in se žalosti s tistim, ki joka. Ta drža srca je ravno nasprotna od tega, kar doživlja veliko mladih: kljubovanje, brezbrižnost, ljubosumje.
Sočutje je odrešilno in omogoča, da drugega priznamo ne kot plenilca, temveč kot podarjenega in bližnjega. Kot brata, ki mu bom jaz postal bližnji in mi bo on postal bližnji. Starši igrajo vlogo dirigenta, ki vsakomur omogoča, da odigra svojo partituro, vsem skupaj pa pomaga, da celotno skladbo zaigrajo skladno in uglašeno.
Naloga staršev je, da z občudovanjem - in ne laskanjem - izrazijo številne in raznolike dobre lastnosti vsakega otroka. Hkrati morajo znati s primerno občutljivostjo izraziti tudi njihove šibke točke, ne da bi jih tlačili, temveč da bi se vsak čutil soodgovornega za rast drugih. "Jaz lahko storim nekaj zate in ti lahko storiš nekaj zame."
Nismo več brezbrižni, po naključju postavljeni na svet, ampak smo Božji izbranci, da bi skupaj rasli v resnici. Starši morajo otrokom vzgajati pogled na drugo osebo, vsakomur pustiti, da je, kar je, s svojimi kvalitetami in slabostmi ter omejenostjo.
V družini se bo harmonija vzpostavila takrat, ko se bo najsposobnejši dal na razpolago tistemu, ki ne razume. To zahteva čas, da se obrnemo k drugemu, mu postavimo nekaj vprašanj, da živimo skupaj in ne drug mimo drugega.
Starši morajo tudi spoznati, da pri enem izražena slabost drugim pomaga rasti v človečnosti. Odvisnost in preprostost najmlajšega širi srce starejših bratov in sestric, huda bolezen enega v družini, drugemu odpre srce za trpljenje in v njem razvija pozornost.
Brez te izkušnje znotraj družine, vsakega lahko premami želja po vsemogočnosti, ki nas sili, da trpinčimo drugega, celo invalida. Potrudimo se biti "solidarni z najšibkejšimi".
Avtorica prispevka je Inès de Franclieu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
