"Kdor prizna svoj greh, je večji od tistega, ki dela čudeže, in od tistega, ki obuja mrtve." Ko sem prvič slišal ta stavek sv. Izaka Sirskega, sem bil nemalo presenečen, a kot spovedanec in spovednik sem sčasoma vedno bolj spoznaval njegovo resničnost.
Spoved je nekaj zelo intimnega in občutljivega, in to do mere, da se nekateri še vedno spomnijo "tiste" spovedi izpred dvajsetih let, ki jih je približala Bogu in Cerkvi ali pa oddaljila in sploh ne pomislijo več na to, da bi se še kdaj približali spovednici.
Vseh drugih šest zakramentov se zdi bolj sprejemljivih, celo zakrament zakona, ob vseh negativnih prizvokih, ki jih je deležen. Priznati krivdo je nekaj zelo velikega, skoraj v nasprotju z našimi nagibi, zato nas tudi ena slaba izkušnja iz preteklosti lahko zaznamuje za naprej.
Ko govorimo o grehu, pri tem v bistvu ne gre toliko za prelom z določenimi moralnimi predpisi ali umanjkanje pri nekaterih dolžnostih, ampak za en in edini greh: na prvo mesto sem dal sebe; ko sem se obrnil k stvarem, sem pozabil, kdo je njihov avtor; bolj sem zaupal sebi kakor Gospodu.
Ni spoved v prvi vrsti tista, ki odpusti greh pri človeku, temveč je to krst, ki nam podarja novo, božje življenje. Pri njem nam je Kristus odpustil grehe enkrat za vselej in ni potrebe po "novi" odvezi (Alexander Schmemann).
Je pa hkrati tudi res, da se v vsakdanjem življenju stalno oddaljujemo od Kristusa in njegovega življenja, zato je potrebno, da se k njemu tudi stalno vračamo, da vedno znova prejmemo dar, ki nam je bil v njem že dan. In odveza pri spovedi je znamenje, da se je to v resnici zgodilo.
To dejstvo je zelo pomembno zame kot spovednika: grehov ne odpuščam jaz, ampak Kristus. Zato je prav, da pri spovedi postavim sebe v ozadje in omogočim osebno srečanje spovedanca z Gospodom. In kolikokrat sem bil priča temu nepojmljivemu dogodku, ki je prešel v pravo veselje!
Spominja me na trenutek, ko je Peter zatajil Kristusa na dvorišču vélikega duhovnika: v Gospodovih očeh je prepoznal lastni greh, še bolj pa njegovo usmiljenje in odpuščanje (Lk 22,61–62). Njegove solze so bile nov začetek, tu se je rodil "novi" Peter.
Nekatere spovedi me globoko zaznamujejo vse do danes in ob njih se Gospodu zahvaljujem za dar duhovništva. Enkrat se je zgodilo, da je nekdo v spovednici bazilike svetega Petra v Rimu pokleknil pred menoj, a me je hitro postalo strah, ko sem ugotovil, da gre za škofa.
Le kaj mu bom mlad, neizkušen duhovnik "svetoval"? Počutil sem se čisto nemočnega. Ta skrb pa se je razblinila, ko me je prevzela njegova neizmerna ponižnost, ki je sprožila svoboden pogovor. Rad se spominjam tega trenutka, ki mi govori o tem, da je človekova majhnost pred Bogom njegova prava veličina.
Božje delovanje sem občudoval tudi pri nekem dekletu, ki se je še pol ure pred spovedjo imela za neverno, po spovedi pa je izrazila željo, da bi rada začela na novo živeti z Bogom, družino in s prijatelji.
Ti in drugi primeri tudi mene utrjujejo v prepričanju, da pri Gospodu nič ni nemogoče, če mu damo na voljo vse, kar je naše: svoje misli, svoje želje, svoje srce in svoje telo, da bolj zaupamo Njemu kot pa sebi.
In spoved je privilegiran kraj, kjer smo priče novemu življenju, to se ljudem vidi že na obrazu, ko odhajajo iz spovednice. To ne pomeni, da ne bodo več grešili, ampak da se bodo v vsaki, še tako veliki preizkušnji prepoznali kot od Boga ljubljeni sinovi in hčere.
Ne odhajajo pa le oni drugačni od spovedi, ampak tudi jaz. Ob tem, kar Gospod na razviden način dela pri spovedancih, ne morem ostati ravnodušen, velikokrat zapustim spovednico z velikim notranjim mirom in z občutkom hvaležnosti, da sem bil lahko priča temu čudežu.
Sv. Avguštin je nekoč dejal svojim vernikom: "Za vas sem pastir, z vami sem kristjan." Preden sem spovednik, pa sem spovedanec: le kot grešnik, ki mu je odpuščeno, sem lahko v Gospodovi službi pri njegovem delu odrešenja.
Pripravljal sem na vpis v četrti letnik študija, torej je bila za mano že dobra polovica študentskih let. Študij se mi je zdel privlačen, v njem sem resnično užival, obenem pa sem v sebi slutil, da to še ni dovolj. V bistvu sem si želel, da bi se moja hrepenenja končno srečala z Božjim pogledom na moje življenje.
Do takrat sem živel nekakšno razklanost; Božjega glasu kar nisem ujel in zato ostajal razpet. Božji glas me je privlačil in me ni nikoli zares pustil, moč lastnih življenjskih načrtov pa se tudi ni hotela kar tako ohladiti.
Neko septembrsko popoldne sem šel peš mimo frančiškanske cerkve na Tromostovju ter nenadejano zavil vanjo. Opazil sem lučko v spovednici na levi strani; bil sem vesel, ker sem vedel, kateri pater je v njej.
Vstopil sem in dojel, da je lahko ravno ta spoved trenutek, da naredim življenjski obračun, ki sem si ga tako zelo želel. Mislil sem si, da moram Jezusu izročiti celotno preteklo življenje, preden mu popolnoma izročim svoje prihodnje življenje.
In sem začel: sprehodil sem se čez svoje življenje od začetka do tistega trenutka. Nikoli v življenju nisem opuščal spovedi, a takrat sem čutil, da moram nekatere stvari povedati še enkrat. Pater me je potrpežljivo poslušal in ni ničesar komentiral.
Mislim si, da je samo delno dojel, sredi kako pomembnega trenutka sem bil takrat. Ko sem končal, sem bil že pošteno raznežen, potrjen s patrovimi besedami in v popolnem notranjem miru. Iz spovednice sem izstopil v solzah in veselju, da sem končno prišel do notranjega miru.
Sedel sem v klopi v pretežno prazni cerkvi ter okušal moč duhovnikovih besed odpuščanja. Zavedal sem se, da sem ravnokar začel drugi del svojega življenja. Tokrat sem bil pripravljen, da se v celoti izročim Jezusu in dokončno sprejmem pot, ki si jo zame predstavlja on.
Toliko let sem hrepenel po tem trenutku, zato je bila takratna izročitev nekaj nadvse lepega. Še vedno jo živim v veselju in notranji mir me kar noče zapustiti.
Avtor prispevka je p. Igor Salmič.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 10.
