Pred začetkom vsake svete maše duhovnik pristopi k oltarju in ga poljubi. Nekaterim se ta navada morda zdi malce neobičajna, saj so oltarji predmeti, navadno narejeni iz kamna ali lesa, in ne zdi se, da bi jih morali kakor koli častiti.
Poljubljanje svetih in posvečenih predmetov je že tisočletja del različnih svetovnih religij. Navada izvira iz kultur, kjer je bil poljub znamenje spoštovanja ali pa so ga uporabljali kot pozdrav in so ga samodejno namenjali tudi predmetom, ki so predstavljali nekaj svetega.
Zunaj poganskega češčenja se je v nekaterih kulturah rodil tudi običaj, da ob posebnih priložnostih poljubijo mizo, za katero sedejo k jedi.
Ko so kristjani začeli obhajati bogoslužje, so pri tem povzeli običaje iz svojih kultur in jim pripisali nov pomen. Eden izmed njih je bil tudi poljubljanje oltarja. To so kmalu prišteli med redna duhovnikova opravila pri darovanju svete maše.
Oltar pridobi svoj pomen zaradi svete maše, ki jo duhovnik daruje na njem. Oltar je postavljen prav v ta namen in ko je na novo postavljen v cerkvi, ga škof posveti. Obred posvetitve na neki način posnema krst novega kristjana, saj škof zanj uporabi sveta olja in ga po koncu molitev prekrije z belim prtom.
Poljubljanje oltarja lahko razumemo kot počastitev posebne vloge, ki jo ima v bogoslužju, in škofove posvetitve.
Simbolično naj bi oltar predstavljal Jezusa Kristusa, “vogalni kamen” Cerkve (cf. Ef 2, 20). V zgodovini bogoslužij je duhovnik včasih poljubil oltar, preden je blagoslovil ljudi, kar naj bi simbolično predstavljalo blagoslov, ki prihaja od Boga in ne od duhovnika.
Poleg tega so včasih v oltarje vgradili relikvije svetnikov in ko duhovnik poljubi oltar, poljubi tudi relikvije tega svetnika.
Čeprav torej drži, da so oltarji zgolj predmeti, so postavljeni s posebnim namenom, in s poljubljanjem oltarja priznamo njegovo posebno vlogo ter povezavo z Jezusovo žrtvijo na križu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
