“Mladi iščejo predvsem to, da bi bili slišani, ne sojeni”

Patra Damjana Ristića mnogi poznajo kot karizmatičnega jezuita, ki se med mladimi počuti kot riba v vodi. To značajsko lastnost s pridom uporablja tudi pri ravnateljevanju Jezuitskemu kolegiju v Ljubljani. V "koronskem" času je postal znan kot tisti, ki ima spletno mašo v angleščini. Čeprav je English Mass Ljubljana že dolgoletni dogodek, mu je splet dal širšo prepoznavnost.

Z nami je spregovoril o svojih številnih pastoralnih dejavnostih in posebni ljubezni do Svetega pisma.

P. Damjan, ste duhovnik in redovnik, jezuit. Kaj vas je pritegnilo pri jezuitski karizmi, da ste se odločili za vstop k jezuitom?
Jezuite sem spoznal na ''terenu'', ko sem stanoval pri njih v Dravljah kot študent in zborovodja in sem jih lahko spoznal od blizu. Veliko smo se pogovarjali, zelo mi je bila všeč njihova učenost, vedoželjnost in vedrina, ki so me takrat najbolj nagovorile. Seveda tudi neprestana želja po poglobitvi molitve, Ignacijeve Duhovne vaje.

Vse to mi je približalo Kristusa na domač način. Jezuiti kot red so odprti za marsikaj. Kot mlad jezuit sem vstopil z misijonskim zanosom, željo po misijonih.

Poznani ste kot biblicist in ko začnete govoriti o Svetem pismu, vas človek kar ne more ustaviti. :) Od kod takšno navdušenje zanj?
S Svetim pismom sem se srečal kot štirinajstletnik in sem ga prebral od začetka do konca. To je bila posebna milost. Zanimanje za Sveto pismo pa ni nikoli popustilo. Zdaj je zame glavni vir, iz katerega črpam svojo vero, jo preverjam in je tudi izziv v veri.

Sveto pismo ni knjiga, ki bi imela vse odgovore, ampak vsa vprašanja postavlja tako, da začneš odgovore nanje iskati pri Bogu. Nikoli ne usahne modrost, ki izvira iz teh knjig.

Pri sv. Jožefu v Ljubljani vodite biblično skupino za študente Bible brew. Je danes med mladimi še zanimanje za Sveto pismo? Kako se je porodila ideja za biblično skupino?
Začeli smo pred približno sedmimi leti. Začeli smo z Erasmus študenti, ki se jim je pozneje pridružilo kar nekaj Slovencev, zato delamo v angleščini. Najprej smo šli v nek pub. Rekli smo si: "Zakaj pa se ne bi o Svetem pismu pogovarjali tudi v gostilni?" Najeli smo mizo in tam brali Sveto pismo in se nekaj časa tako zbirali.

Tudi pozneje smo ohranili ta veseli del po študiju. Vedno je druženje, veselje. Zadnja leta je ta program povezan s programom na teološki fakulteti, kjer lahko študentje to izberejo kot izbirni predmet.

Ste tudi duhovni asistent študentske moške skupine, ki se zbira pri vas. Kaj fante oz. moške na področju duhovnosti pritegne?
Moška skupina je precej velika, trenutno nas je okoli petdeset. Zbiramo se enkrat tedensko in se pogovarjamo o temah, o katerih bi se sicer nekoliko težje. Zdi se mi, da moške pritegne varno okolje, kjer ni tabu tem in se učimo skupaj, kako biti zreli krščanski moški, kako se pripraviti na življenje, na prihodnost, na poroko ...

Skupina je strukturirana in tudi zahtevna, saj ni klasična študentska skupina v smislu kateheze, ampak se pogovarjamo o zelo življenjskih temah s pomočjo ignacijanske metode poslušanja.

Mislim, da mladi iščejo predvsem to, da bi bili slišani, ne sojeni, da se lahko pogovarjajo o stvareh, o katerih se morda težko pogovarjajo v prisotnosti deklet. To ne pomeni, da so dekleta izključena, ob tem se je začela zbirati tudi dekliška skupina, s katero se tudi povezujemo.

Prav tako ste odgovorni za EML (English Mass Ljubljana). Mnogi se tudi po več letih z veseljem spominjajo te izkušnje. Kaj je tisto, kar vas povezuje?
Začelo se je leta 2007 in gre za skupnost, ki se neprestano menja, ki se pomlajuje. Prihajajo ljudje z vsega sveta, z vseh kontinentov in prihaja tudi veliko Slovencev, kar je zelo zanimivo.

Iščejo živo skupnost, ki se živo zanima za vero in Boga. Ne bi prišli sem, če tega resnično ne bi iskali.

Potem se pogovarjamo o teh temah, znotraj tega nastane tudi kakšna študentska skupina, pevski zbor ... Veliko je Erasmus študentov, ki tukaj doživljajo krščansko skupnost, morda prvič na bolj intenziven način. Moja vloga je, da jih spremljam, spodbujam, potrjujem, da jih imam kot duhovnik rad, da jih poslušam. Sicer se stvari dogajajo same, pri njih. Moja naloga je edino, da je pridiga smiselna, kar največ pomaga pri tem. (smeh)

Maša je osrednji dogodek, povezuje pa vas tudi marsikaj drugega.
Ko ni epidemije, imamo tudi redna druženja po maši, razne dejavnosti, izlete ... Vse to je iniciativa ljudi, ki pridejo sem, kar je čudovito, ker smo res katoliško občestvo, v pravem pomenu besede. Smo vesoljno občestvo, saj vidiš različne obraze, slišiš različne jezike. Tudi to je nekaj privlačnega. Prihajajo ljudje iz vseh družbenih slojev, od diplomatov, beguncev, študentov ...

Veliko je ljudi, ki ne gredo k maši oz. v cerkev v klasično strukturo, ker se ne čutijo sprejete, v tem krogu pa se ne čutijo izključene in ne čutijo dodatnega kulturnega pritiska. Počasi se tudi vključijo, ko nekoliko dozorijo in se vključijo v klasične strukture.

Zanimivo je, da se zelo radi vračajo, kar je pokazatelj, da delamo nekaj smiselnega. Velikokrat se sprašujejo, kako bi naredili tako župnijsko občestvo doma oz. kje drugje, da bi to peljali naprej.

Ne moreva mimo epidemije koronavirusa. Kako ste doživeli to izkušnjo, ko se je izpraznil študentski dom, aktivnosti, skupine so se selile na splet?
Če je vse šlo na splet, smo morali tja tudi mi. Iskali smo načine, kako ohraniti stik s študenti in mladimi. Ni bilo vse slabo, nekatere stvari so celo dobile več zagona in obsega. Ni škodovalo npr. moški skupini, je pa prizadelo naše rezidenčne študente, ki bivajo pri nas v Jezuitskem kolegiju, saj je naše delo v hiši drugačno, bolj intenzivno. Za to mi je zelo žal.

Vseeno pa smo iskali možnosti, kako doseči ljudi prek podcastov. Začeli smo pripravljati dva, eden je Tangenta, drugi Pismouk. Pri Pismouku beremo in jaz hrati razlagam Sveto pismo. Začeli smo s knjigo Pregovorov, zdaj pa že nekaj časa pripravljam Markov evangelij. Tudi to je odprlo nove možnosti, kako lahko tudi dosežemo več ljudi. Pismouk ima 300 sledilcev. Lepo je, da ljudje berejo Sveto pismo.

Kako se pripravljate na veliko noč?
Tako, da sam pri sebi delam inventuro, si vzamem nekaj časa za tišino, za odmik od vsega, za še bolj intenzivno branje in študij Svetega pisma. Manj uspešen sem sicer pri postenju, ampak zaradi tega ne obupujem, ampak vseeno želim držati zdrav odnos do telesa in samega sebe in zaradi tega tudi do drugih. Sveto pismo pa je vedno v središču mojega razmišljanja in poglabljanja.