Zakonca Metka in Franci Gril prihajata iz Ljubljane. Metka je učiteljica, Franci pa dela na področju administracije. Stopata proti 20. letu zakona in imata pet otrok: Mirjam (18), Rebeko (16), Marka (13,5), Klaro (11,5) in Martina (6,5). Družina je dejavna v župniji Šentvid, udejstvujejo se pri ministrantih, pevskem zboru, mladinski skupini in pri branju Božje besede. Poleg družinskega utripa v sedemčlanski družini sta zakonca v pogovoru spregovorila tudi o najmlajšem Martinu, ki ima mozaično obliko Downovega sindroma.
Metka pripoveduje, da je bil Martin težko pričakovan otrok. "Otroci so si zelo želeli še enega dojenčka. Pa ga dolgo ni bilo in veliko so molili v ta namen." Nosečnost je potekala brez težav. "Za diagnozo sva izvedela v porodni sobi, in sicer se je pojavil sum na Downov sindrom," se mama spominja dogodkov izpred malo manj kot sedmih let. "Ko sva zapustila porodnišnico, še ni bilo izvidov. Vsaj en mesec smo bili negotovi. Čeprav se niti nismo toliko ubadali s tem, ker smo imeli veliko težav s hranjenjem. Martin je imel šibek sesalni refleks. Ko je bila diagnoza potrjena, pa sem rekla 'v redu, zdaj vemo, kje smo'. Nismo se spraševali, zakaj ravno mi. Je otrok, ki nam ga je Bog poslal takšnega, kakršen je."
Franci pritrjuje, da je bil najtežji čas, dokler niso dobili diagnoze. "Vsak starš, ki dobi otroka, pričakuje, da bo njegov otrok popoln kot vsi ostali. Vsak pri sebi lahko tako preživlja manjšo krizo. Jaz marsikatero noč nisem dobro spal. Potem sem to sprejel. Najpomembneje mi je bilo, da je otrok zdrav. In Martin je, hvala Bogu, zdrav otrok, ki nima nekih hudih zdravstvenih težav." Metka dodaja, da je imel ob rojstvu manjšo luknjico na srcu, ki se je sama zaprla.
Martin obiskuje običajni vrtec, kjer se je dobro vklopil in so ga zelo lepo sprejeli. Tako kot ostali Grilovi otroci – vsi štirje obiskujejo glasbeno šolo – se tudi Martin navdušuje nad glasbo. Ima svoj CD-predvajalnik, s pomočjo katerega si večkrat zavrti CD z različnimi glasbenimi zvrstmi, zraven pa poje in pleše. Do približno osmega meseca starosti ni kazal velikih odstopanj v razvoju, je pa pozneje shodil, zaostaja v rasti in težje usvaja govor. "Izstopa po živahnosti, tako kot večina otrok z Downovim sindromom je zelo vesel, rad živi, zelo je iskren in ljubeč," pripoveduje Franci. "Nekoga lahko zagleda prvič in takoj začuti, kako topel je ta človek in mu, četudi neznancu, steče v objem," dodaja Metka. "Kamorkoli gremo, je Martin magnet."
Zanj si želita, da odraste v zadovoljnega, samostojnega in iskrenega človeka. "Nimava nobenih pričakovanj, kaj bo Martin usvojil od človeških znanj. Najpomembneje je, da bo znal lepo krmariti čez vse ovire, ki jih prinaša življenje." "Pa da se bo dobro počutil, da se bo sprejemal takšnega, kot je."
Zakonca opažata, da postajamo čedalje bolj odprta družba. "Družba je postala tolerantna do ljudi s posebnimi potrebami, do drugačnih, do tujcev, do drugih ras. Nimam občutka, da bi se ljudje ozirali za nami. Zaradi Martina je naša družina še bolj povezana."
Ko starši ponotranjijo, da imajo otroka s posebnimi potrebami, ko ga resnično sprejmejo, takrat ni problema, ko kdo pristopi do njih in kaj vpraša. Drugače je tam, kjer ima starš še vedno neke zavore pri sprejemanju. (Metka)
Pri Grilovih nimajo televizije, odločitev pa sta zakonca sprejela že ob poroki. "Veliko časa sva bila v službi in če bi prišla med naju še televizija, bi za odnos zmanjkalo časa." Čeprav so se navadili, da živijo brez nje, priznavata, da jih je nekajkrat premamilo, da bi si jo omislili. "Eden največjih strahov je, da ne boš informiran in ne boš vedel, kaj se dogaja. A je glede na to, da je splet v razmahu, lahko vsak hitro obveščen, kaj se dogaja v medijih. Na spletu je tudi veliko poljudnoznanstvenih tem, ki nas zanimajo in si jih lahko ogledamo," pripoveduje Franci.
Metka izpostavi še eno prednost: "Prednost je gotovo ta, da je več časa, hkrati pa se izognemo pregovarjanju, kaj bi kdo gledal in koliko časa. Te vzgojne dileme so nama prihranjene." Otroci čas, ki bi ga sicer preživeli pred televizorjem, porabijo za različne šolske in obšolske dejavnosti. "Je pa za to potrebne veliko discipline. Otroci vidijo, da vrstniki pa imajo doma televizijo in lahko nek del dneva počnejo, kar želijo. Tudi najini otroci so radi na računalniku, ampak se mi zdi, da imamo to še pod kontrolo."
Kako pa si v sedemčlanski družini razdelijo gospodinjska opravila? "Vsak teden je eden od otrok šef sobotnega pospravljanja in razdeli delo sorojencem," Metka razkrije njihov trik. "Ko sva delo razporejala midva, je vedno prihajalo do prepira, vedno so mislili, da imajo oni težji nalogo kot sorojenec," razloži Franci. Tak sistem blagodejno vpliva tudi na Martina, ki si ob glasnem govorjenju ali morebitnih prepirih začne zatiskati ušesa.
Ob večjih praznikih skupaj radi pogledajo kakšen vnaprej izbran film, sicer pa družina prosti čas najraje preživlja v naravi. Tako se ob koncih tedna usedejo v avto in z atlasom Slovenije v rokah raziskujejo poznane in manj poznane kotičke naše dežele.
Zakonca si zelo rada vzameta tudi čas zase. Menita, da je to zelo pomembno v vsakem partnerskem odnosu. Sobotna jutra ali nedeljski večeri so njuni. Gresta k maši, nato pa kavici ali sladoledu sledi še sprehod. Ali pa drug drugemu predlagata, kam bi se lahko odpeljala. "Včasih so enostavne stvari, ki v razmerje vnašajo dinamiko. Ne vzamejo veliko časa in niso drage, popestrijo pa zakonsko življenje." Trudita se živeti aktivno duhovno življenje. "Zvečer najprej zmolimo družinsko, potem pa Bogu posvetiva še nekaj minut najinega časa. To nama je zelo dragoceno."
"Najpomembneje za vsako družino je, da imajo otroci pred seboj podobo staršev, ki se imata rada. Da živita v harmoniji, da spoštljivo živita odnos drug do drugega in sta spoštljiva tudi do otrok."
Parom, ki še nimajo otrok, Metka in Franci sporočata, naj zaupajo. "Vsako novo življenje v družini je bogastvo in naj se ne ukvarjajo s preračunljivostjo, kakšne spremembe bo otrok prinesel v družino, koliko manj denarja bo, kako težko bo časovno … Bog pri vsakem otroku najde neko rešitev. Midva verjetno ne bi imela pet otrok, če bi imela vsakič skrbi, kako bova za vsakega otroka poskrbela materialno in časovno. Otroci staršem tudi veliko dajo in vsak otrok v družini je tudi novo bogastvo. Mislim, da je vzgoja enega otroka veliko težja kot vzgoja petih otrok."
Pri sprejemanju otroka s posebnimi potrebami pa je pomembno tudi zaupanje v Božjo previdnost. "Naj zaupajo, da vsak otrok s seboj prinese bogastvo, toplino in da jim je poslan z določenim namenom," sklene Metka.
Otrok ni najin. Starši otroku samo posredujemo življenje po Božjem navdihu. Določeno obdobje življenja jih imamo, da jih pripravimo na življenje. Otrok ni namenjen temu, da bi ga starši imeli kot lastnino, mi ga moramo pripraviti, da bo po svoje oral ledino v življenju. (Franci)
